Pri nekaterih pogodbah do prenosa zavarovalnega tveganja na izdajatelja pride po določenem obdobju. Vzemimo za primer pogodbo, ki zagotavlja določen donos na naložbo in vključuje opcijo za imetnika police, da ob dospelosti uporabi iztržek od naložbe za nakup dosmrtne rente po enaki ceni, kot jo podjetje zaračunava drugim novim rentnikom v trenutku, ko imetnik police uveljavi to opcijo. S tako pogodbo se zavarovalno tveganje prenese na izdajatelja šele, ko se opcija uveljavi, ker lahko podjetje po lastni presoji določi ceno rente na osnovi, ki odraža zavarovalno tveganje, ki se bo v tistem trenutku preneslo na podjetje. Posledično so denarni tokovi, do katerih bi prišlo ob uveljavitvi opcije, zunaj pogodbenih mej in pred uveljavitvijo ni nobenih denarnih tokov iz naslova zavarovanja znotraj pogodbenih meja. Vendar pa, kadar pogodba določa zneske rente (ali drugo podlago kot tržne cene za določitev zneskov rente), se s pogodbo zavarovalno tveganje prenese na izdajatelja, ker je izdajatelj izpostavljen tveganju, da bodo zneski rente neugodni za izdajatelja, ko imetnik police uveljavi opcijo. V takem primeru so denarni tokovi, do katerih bi prišlo ob uveljavitvi opcije, znotraj pogodbenih meja.
Vstopite v TFL 