(a) Pomoč v hrani se po tej konvenciji lahko zagotavlja v obliki:
(i)
donacij v hrani ali denarju, ki se uporabi za nakup hrane za državo prejemnico ali ga država prejemnica uporabi za nakup hrane;
(ii)
prodaje hrane za valuto države prejemnice, ki je neprenosljiva in je ni mogoče zamenjati za valuto ali blago in storitve, ki bi jih uporabila država donatorka;
(iii)
prodaje hrane z odloženim plačilom v razumnih letnih zneskih za 20 let ali več ter z obrestnimi merami, nižjimi od komercialnih, ki prevladujejo na svetovnih trgih.
(b) Samo za pomoč v hrani, ki se šteje kot zaveza članice, velja, da se vsa taka pomoč najmanj razvitim državam zagotovi v obliki donacij.
(c) Pomoč v hrani, ki se skladno s to konvencijo daje v obliki donacij, pomeni najmanj 80 odstotkov zaveze posameznih članic, te pa si čim bolj prizadevajo postopoma povečati ta odstotek.
(d) Članice se zavežejo, da bodo vse dejavnosti, povezane s pomočjo v hrani, skladno s konvencijo opravljale tako, da se preprečijo škodljivi učinki na običajen potek proizvodnje in mednarodne trgovine.
(e) Članice zagotovijo, da:
(i)
se dajanje pomoči v hrani ne povezuje neposredno ali posredno, formalno ali neformalno, izrecno ali neizrecno s komercialnim izvozom kmetijskih ali drugih proizvodov in storitev v države prejemnice;
(ii)
se dejavnosti, povezane s pomočjo v hrani, skupaj z dvostransko pomočjo v denarju opravijo skladno z Načeli o oddaji presežkov in obveznostih posvetovanja FAO.