(1)
Ta konvencija se ne sme na noben način razlagati tako, kot da omejuje ali posega v varstvo, ki je sicer drugače zagotovljeno avtorjem, izvajalcem, proizvajalcem fonogramov ali radiodifuznim organizacijam na podlagi domačega prava ali mednarodnih sporazumov.
(2)
Domače pravo vsake države pogodbenice določa obseg, v katerem so izvajalci, katerih izvedbe so posnete na fonogramu, upravičeni do varstva, če to sploh so, ter pogoje za uživanje takšnega varstva.
(3)
Nobena država pogodbenica ni dolžna uporabiti določb te konvencije za fonogram, ki je bil posnet, preden je ta konvencija začela veljati za to državo.
(4)
Vsaka država pogodbenica, ki na dan 29. oktobra 1971 zagotavlja varstvo proizvajalcem fonogramov zgolj na podlagi kraja prvega posnetka, lahko z notifikacijo, deponirano pri generalnem direktorju Svetovne organizacije za intelektualno lastnino, izjavi, da bo uporabljala ta kriterij namesto kriterija državljanstva proizvajalca.