(1)
Izročena oseba se ne sme kazensko preganjati niti se zoper njo ne sme izvršiti kazen ali se ji kakor koli drugače omejiti svoboda ali je izročiti tretji državi za katero koli kaznivo dejanje, storjeno pred izročitvijo, za katero se ne zahteva izročitev.
(2)
Zoper izročeno osebo se ne sme izvršiti strožja kazen od tiste, na katero je obsojena.
(3)
Omejitve iz prvega odstavka tega člena prenehajo:
(4)
Odpoved načelu specialnosti se ugotovi tako, da je razvidno, da jo je oseba izrazila prostovoljno in pri polnem zavedanju pravnih posledic. V ta namen ima prijeta oseba pravico do zagovornika. Zaprošena država zagotovi osebi pomoč tolmača, če je to potrebno.