4. člen
(varstvene usmeritve za nepremično dediščino)
(1)
Splošne varstvene usmeritve za nepremično dediščino so:
-
spodbujanje trajnostne uporabe dediščine, to je uporabe dediščine na način in v obsegu, ki dolgoročno ne povzroča izgube njenih kulturnih lastnosti,
-
spodbujanje vzdržnega razvoja dediščine, s katerim se omogoča zadovoljevanje potreb sedanje generacije, ne da bi bila s tem okrnjena ohranitev dediščine za prihodnje generacije,
-
spodbujanje dejavnosti in ravnanj, ki ohranjajo kulturne, socialne, gospodarske, znanstvene, izobraževalne in druge pomene dediščine,
-
ohranjanje lastnosti, posebne narave in družbenega pomena dediščine ter njene materialne substance,
-
dovoljeni so posegi v dediščino, ki upoštevajo in trajno ohranjajo njene varovane vrednote,
-
dovoljeni so posegi, ki omogočajo vzpostavitev trajnih gospodarskih temeljev za ohranitev dediščine ob spoštovanju njene posebne narave in družbenega pomena.
(2)
Poleg splošnih varstvenih usmeritev so pri posameznih zvrsteh nepremične dediščine določene tudi njihove posebne varstvene usmeritve:
1.
Arheološka najdišča se varujejo pred posegi ali uporabo, ki bi lahko poškodovali arheološke ostaline ali spremenili njihov vsebinski in prostorski kontekst. Prepovedano je predvsem:
-
odkopavati in zasipavati teren, globoko orati, rigolati, meliorirati kmetijska zemljišča, graditi gozdne vlake,
-
poglabljati morsko dno in dna vodotokov ter jezer,
-
ribariti z globinsko vlečno mrežo in se sidrati,
-
gospodarsko izkoriščati rudnine oziroma kamnine in
-
postavljati ali graditi trajne ali začasne objekte, vključno z nadzemno in podzemno infrastrukturo ter nosilci reklam ali drugih oznak, razen kadar so ti nujni za učinkovito ohranjanje in prezentacijo arheološkega najdišča.
Izjemoma so dovoljeni posegi v arheološka najdišča, ki so hkrati stavbna zemljišča znotraj naselij, in v prostor robnih delov najdišč:
-
če ni možno najti drugih rešitev ali
-
če se na podlagi rezultatov opravljenih predhodnih arheoloških raziskav izkaže, da je zemljišče mogoče sprostiti za gradnjo.
Posegi in dejavnosti v prostoru se načrtujejo in izvajajo tako, da se arheološka najdišča ohranjajo.
2.
Stavbe se varujejo tako, da se ohranjajo njihove varovane vrednote, kot so:
-
tlorisna in višinska zasnova (gabariti),
-
gradivo (gradbeni material) in konstrukcijska zasnova,
-
oblikovanost zunanjščine (členitev objektov in fasad, oblika in naklon strešin, kritina, barve fasad, fasadni detajli),
-
funkcionalna zasnova notranjščine in pripadajočega zunanjega prostora,
-
sestavine in pritikline,
-
stavbno pohištvo in notranja oprema,
-
komunikacijska in infrastrukturna navezava na okolico,
-
pojavnost in vedute (predvsem pri prostorsko izpostavljenih stavbah),
-
celovitost dediščine v prostoru in
-
zemeljske plasti z morebitnimi arheološkimi ostalinami.
3.
Parki in vrtovi se varujejo tako, da se ohranjajo njihove varovane vrednote, kot so:
-
zasnova (oblika, struktura, velikost, poteze),
-
grajene ali oblikovane sestavine (grajene strukture, vrtna oprema, likovni elementi),
-
naravne sestavine (rastline, vodni motivi, relief),
-
podoba v širšem prostoru oziroma odnos dediščine z okolico (ohranjanje prepoznavne podobe, značilne, zgodovinsko pogojene in utemeljene meje),
-
rastišče z ustreznimi ekološkimi razmerami, ki so potrebne za razvoj in obstoj rastlin, in
-
vsebinska, funkcionalna, likovna in prostorska povezanost med sestavinami prostorske kompozicije in stavbami ter površinami, pomembnimi za delovanje celote.
4.
Stavbe s parki ali z vrtovi se varujejo tako, da se ohranjajo njihove varovane vrednote, kot so:
-
varovane vrednote stavb,
-
varovane vrednote parkov in vrtov in
-
medsebojna razmerja, vsebinska, funkcionalna, likovna in prostorska povezanost (kompozicija).
5.
Spominski objekti in kraji se varujejo tako, da se ohranjajo njihove varovane vrednote, kot so:
-
fizična pojavnost objekta in
-
vsebinski, simbolni in prostorski odnos med dediščino in okolico ter vedutami.
6.
Drugi objekti in naprave se varujejo tako, da se ohranjajo njihove varovane vrednote, kot so:
-
fizična pojavnost objekta ali naprave,
-
osnovna namembnost ali primarna raba objekta ali naprave in način njenega delovanja ter
-
vsebinski in prostorski odnos med dediščino in okolico.
7.
Naselja in njihovi deli se varujejo tako, da se ohranjajo njihove varovane vrednote, kot so:
-
naselbinska zasnova (parcelacija, komunikacijska mreža, razporeditev odprtih prostorov naselja),
-
odnosi med posameznimi stavbami in odnos med stavbami ter odprtim prostorom (lega, gostota objektov, razmerje med pozidanim in nepozidanim prostorom, gradbene linije, značilne funkcionalne celote),
-
prostorsko pomembnejše naravne sestavine znotraj naselja ali njegovega dela (drevesa, vodotoki),
-
prepoznavna lega v prostoru oziroma krajini (glede na reliefne značilnosti, poti),
-
naravne in druge meje rasti ter robovi naselja ali njegovega dela,
-
podoba naselja ali njegovega dela v prostoru (stavbne mase, gabariti, oblike strešin, kritina),
-
odnosi med naseljem ali med njegovim delom in okolico (vedute na naselje in pogledi iz njega),
-
stavbno tkivo (prevladujoč stavbni tip, namembnost in kapaciteta objektov, ulične fasade),
-
oprema in uporaba javnih odprtih prostorov in
-
zemeljske plasti z morebitnimi arheološkimi ostalinami.
8.
Kulturna krajina se varuje tako, da se ohranjajo njene varovane vrednote, kot so:
-
krajinska zgradba in prepoznavna prostorska podoba (naravne in grajene ali oblikovane sestavine),
-
značilna obstoječa parcelna struktura, velikost in oblika parcel ter členitve (živice, vodotoki z obrežno vegetacijo, osamela drevesa),
-
tradicionalna raba zemljišč (sonaravno gospodarjenje v kulturni krajini),
-
tipologija krajinskih sestavin in tradicionalnega stavbarstva (kozolci, znamenja, zidanice),
-
odnos med krajinsko zgradbo oziroma prostorsko podobo in stavbo oziroma naseljem,
-
avtentičnost lokacije pomembnih zgodovinskih dogodkov,
-
preoblikovanost reliefa in spremljajoči objekti, grajene strukture, gradiva in konstrukcije ter likovni elementi in
-
zemeljske plasti z morebitnimi arheološkimi ostalinami.