Ozemljitev vsake radialne veje omrežja, daljše od 200 m, se izvede z enim ozemljilom na koncu veje ali z več ozemljili, ki so razporejena na dolžini največ 200 m, gledano od konca veje. Pri tem skupna ozemljitvena upornost teh ozemljil ne sme biti večja kot 10 Omega.
Izjemoma sme biti ozemljitvena upornost iz prvega odstavka tega člena tudi večja od 10 Omega, če so na koncih radialnih vej objekti (stavbe), v katerih so izvedena temeljna ozemljila in če je izveden ukrep za izenačitev potencialov.