Odločba, s katero se ugodi zahtevi za ugotovitev predmeta nacionalizacije, mora navajati med drugim:
1)
zgradbe in dele zgradb, za katere se ugotavlja, da so nacionalizirani, ter zemljiškoknjižne podatke zanje in za gradbene parcele, na katerih stojijo. Če nepremičnina ni vpisana v zemljiško knjigo ali v kakšno drugo javno knjigo, v katero se vpisuje lastnina na nepremičninah, pa katastrske podatke;
2)
gradbeno parcelo, ki je nacionalizirana skupaj z zgradbo (drugi odstavek 16. člena te uredbe), z zemljiškoknjižnimi podatki zanjo;
3)
prejšnjega lastnika nacionalizirane nepremičnine in njegovo stalno prebivališče oziroma sedež;
4)
zgradbe, idealne dele zgradb in posamezne dele zgradb, za katere se ugotavlja, da niso nacionalizirani, z navedbo podatkov, ki so določeni v prejšnji točki, in njihovega lastnika ter njegovo stalno prebivališče oziroma sedež;
5)
hipoteke in druga stvarna bremena, vknjižena na nacionalizirani nepremičnini, osebe, ki je v njihovo korist vpisana hipoteka ali kakšno drugo stvarno breme, in njihovo stalno prebivališče oziroma sedež, ter določilo o izbrisu teh bremen;
6)
določilo o tem, ali se dolg, za katerega je bila pisana hipoteka, prevzema, in kdo ga prevzema, ali pa ostane zanj še naprej zavezan isti dolžnik;
7)
določilo o tem, da je treba nepremičnino, za katero se ugotavlja, da je nacionalizirana, vpisati v zemljiško knjigo kot družbeno lastnino, in o tem, da se lastnina na posameznih delih zgradbe, za katere se ugotavlja, da so nacionalizirani, lahko vpiše v zemljiško knjigo.
Glede posameznih delov zgradbe, za katere se ugotavlja, da so nacionalizirani ali da niso nacionalizirani, morajo biti v odločbi o ugotovitvi predmeta nacionalizacije poleg zemljiškoknjižnih in katastrskih podatkov (1. in 4. točka prvega odstavka tega člena) navedeni tudi drugi podatki, ki so potrebni, da bi bilo mogoče vpisati lastnino v zemljiško knjigo, zlasti pa je treba navesti ulico in hišno številko zgradbe, lego takih posameznih delov v zgradbi in število prostorov vsakega posameznega dela.