Zaprosilo mora biti v jeziku zaprošenega organa ali pa mu mora biti priložen prevod v tem jeziku.
Vendar pa mora vsaka država pogodbenica sprejeti zaprosilo v angleškem ali francoskem jeziku ali zaprosilo, ki mu je priložen prevod v enem od teh dveh jezikov, razen če je izrazila pridržek, ki ga dopušča 33. člen.
Država pogodbenica, v kateri je več uradnih jezikov in zaradi razlogov notranjega prava za svoje celotno ozemlje ne more sprejeti zaprosil v enem od teh jezikov, mora z izjavo določiti jezik, v katerem mora biti zaprosilo sestavljeno ali vanj prevedeno, da bi se na območjih njenega ozemlja, ki jih je navedla, lahko začelo izvrševati. V primeru neutemeljenega nespoštovanja te izjave stroške prevoda v zahtevani jezik krije država prosilka.
Država pogodbenica lahko z izjavo določi jezik ali jezike, ki niso navedeni v prejšnjih odstavkih in v katerih se zaprosilo lahko pošlje njenemu osrednjemu organu.
Vsak prevod, priložen zaprosilu, mora overiti bodisi diplomatski ali konzularni predstavnik ali zapriseženi prevajalec ali druga oseba, ki je v eni in drugi državi za to pooblaščena.