1. Države članice uporabljajo v svoji notranji kazenski zakonodaji pravilo "ne bis in idem", na podlagi katerega oseba, glede katere je bilo na sojenju v državi članici pravnomočno odločeno, ne sme biti preganjana v drugi državi članici v zvezi z istimi dejstvi pod pogojem, da je bila kazen, če je bila izrečena, izvršena, se trenutno izvršuje ali pa se ne more več izvršiti po zakonodaji države, ki je izdala odločbo.
2. Država članica lahko ob uradnem obvestilu iz člena 11(2) izjavi, da je odstavek 1 tega člena ne zavezuje v enem ali več naslednjih primerih:
(a)
če so dejstva, na katerih temelji sodba, izdana v tujini, v celoti ali delno nastala na njenem ozemlju; v zadnjem primeru se ta izjema ne uporablja, če so navedena dejstva nastala delno na ozemlju države članice, na katerem je bila sodba izdana;
(b)
če dejstva, na katerih temelji sodba, izdana v tujini, pomenijo kaznivo dejanje zoper varnost ali druge enako bistvene interese te države članice;
(c)
če je dejstva, na katerih temelji sodba, izdana v tujini, storil uradnik države članice v nasprotju s svojimi uradnimi dolžnostmi.
3.
Izjeme, ki so lahko predmet izjave iz odstavka 2, se ne uporabljajo, če je ta država članica glede istih dejstev zaprosila drugo državo članico, naj začne pregon, ali je odobrila izročitev osebe.
4.
Ta člen ne vpliva na ustrezne dvostranske ali večstranske sporazume, ki so jih sklenile države članice, in na izjave, ki so jih dale v zvezi z njimi.