Zakon o ratifikaciji Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (MOKSP)

1. Pogodbenice ob upoštevanju svojih skupnih, vendar različnih odgovornosti in svojih posebnih državnih in regionalnih razvojnih prednosti, ciljev in okoliščin:

razvijajo, občasno posodabljajo, objavljajo ter Konferenci pogodbenic v skladu z 12. členom omogočajo vpogled v državne sezname antropogenih emisij iz virov in vseh po ponorih odstranjenih toplogrednih plinov, ki jih ne nadzira Montrealski protokol, z uporabo primerljivih metodologij, ki jih sprejme Konferenca pogodbenic;

oblikujejo, izvajajo, objavljajo in redno posodabljajo državne in, kjer je to potrebno tudi regionalne programe ukrepov za ublažitev spremembe podnebja glede na antropogene emisije iz virov ter po ponorih odstranjenih vseh toplogrednih plinov, ki jih ne nadzira Montrealski protokol, in ukrepe, s katerimi bodo olajšale ustrezno prilagoditev spremembi podnebja;

spodbujajo in sodelujejo pri razvoju, uporabi, širjenju in prenosu tehnologij, običajnih delovnih postopkov in procesov, ki nadzirajo, zmanjšujejo ali preprečujejo antropogene emisije toplogrednih plinov, ki jih ne nadzira Montrealski protokol, v vseh pomembnih panogah, vključno z energetiko, prometom, industrijo, kmetijstvom, gozdarstvom in ravnanjem z odpadki;

spodbujajo trajnostno upravljanje ter spodbujajo in sodelujejo pri ohranitvi in izboljšanju, kot je primerno, ponorov in zbiralnikov vseh toplogrednih plinov, ki jih ne nadzira Montrealski protokol, vključno z biomaso, gozdovi in oceani ter z drugimi kopenskimi, obalnimi in morskimi ekosistemi;

sodelujejo pri pripravah za prilagajanje vplivom spremembe podnebja; razvijajo in izpopolnjujejo ustrezne in celovite načrte za upravljanje obalnih območij, vodnih virov in kmetijstva ter za zaščito in sanacijo območij, zlasti v Afriki, ki so jih prizadeli suša, širjenje puščav ali poplave;

v največji možni meri upoštevajo spremembo podnebja v družbeni, gospodarski in okoljski politiki ter dejanjih in uporabljajo pri projektih ali ukrepih za zmanjšanje spremembe podnebja ali prilagoditev nanjo primerne metode, na primer presojo vplivov, ki bodo oblikovane in določene na državni ravni z namenom čim bolj zmanjšati škodljive učinke na gospodarstvo, zdravje in kakovost okolja;

spodbujajo in sodelujejo pri znanstvenih, tehnoloških, tehničnih, družbeno-gospodarskih in drugih raziskavah, sistematičnem spremljanju in razvoju podatkovnih zbirk, ki se nanašajo na podnebni sistem in so namenjene izboljšanju razumevanja in zmanjšanju oziroma odstranitvi preostalih negotovosti glede vzrokov, učinkov, obsega in časa nastopa spremembe podnebja ter gospodarskih in družbenih posledic različnih odzivnih strategij;

spodbujajo in sodelujejo pri celoviti, odprti in hitri izmenjavi pomembnih znanstvenih, tehnoloških, tehničnih, družbenogospodarskih in pravnih informacij, ki se nanašajo na podnebni sistem in spremembo podnebja ter gospodarske in socialne posledice različnih odzivnih strategij;

spodbujajo in sodelujejo pri izobraževanju, usposabljanju in ozaveščanju javnosti o spremembi podnebja ter spodbujajo najširše sodelovanje v tem procesu, vključno z nevladnimi organizacijami; in

sporočajo Konferenci pogodbenic informacije o izvajanju konvencije v skladu z 12. členom te konvencije.

2. Razvite države pogodbenice in druge pogodbenice konvencije iz aneksa I se izrecno zavezujejo, da:

vsaka od teh pogodbenic sprejme državno (1) politiko in ustrezne ukrepe za ublažitev spremembe podnebja z omejevanjem antropogenih emisij toplogrednih plinov ter z zaščito in izboljšanjem ponorov in zbiralnikov toplogrednih plinov. Te politike in ukrepi bodo pokazali, da razvite države prevzemajo vodstvo pri spreminjanju dolgoročnih trendov antropogenih emisij v skladu s ciljem konvencije; pri tem priznavajo, da bi vrnitev antropogenih emisij ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov, ki jih ne nadzira Montrealski protokol, na prejšnje ravni do konca tega desetletja prispevala k takšni spremembi ob upoštevanju razlik v izhodiščih in pristopih pogodbenic, njihove gospodarske strukture in razpoložljive vire, potrebe po ohranitvi trdne in trajnostne gospodarske rasti, razpoložljivih tehnologij in drugih individualnih okoliščin kot tudi potrebe po pravičnih in ustreznih prispevkih vsake pogodbenice h globalnim prizadevanjem za uresničitev tega cilja. Te pogodbenice lahko uresničujejo take politike in ukrepe skupaj z drugimi pogodbenicami in lahko pomagajo drugim pogodbenicam pri uresničevanju ciljev konvencije, zlasti tistih, ki so navedeni v tej točki;

da bi pospešile napredek v ta namen, vsaka od teh držav pogodbenic v skladu z 12. členom sporoči v šestih mesecih od dneva, ko zanjo konvencija začne veljati, in potem občasno podrobne informacije o svojih politikah in ukrepih, ki se nanašajo na točko (a) tega odstavka, kot tudi o svojih doseženih predvidenih antropogenih emisijah iz virov in odstranjevanj po ponorih toplogrednih plinov, ki jih ne nadzira Montrealski protokol, za obdobje, določeno v točki (a), in to s ciljem, da posamezno ali skupno vrnejo antropogene emisije ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov, ki jih ne nadzira Montrealski protokol, na ravni iz leta 1990. Te informacije bo pregledala Konferenca pogodbenic na prvem zasedanju in nato občasno v skladu s 7. členom;

pri izračunavanje emisij iz virov in odstranjevanj po ponorih toplogrednih plinov za namene iz točke (b) tega odstavka naj se upoštevajo najboljša razpoložljiva znanstvena spoznanja, vključno z učinkovito zmogljivostjo ponorov in s posamičnimi prispevki teh plinov k spremembi podnebja. Konferenca pogodbenic obravnava in odobri metodologije za ta izračunavanja na svojem prvem zasedanju in jih potem redno pregleduje;

Konferenca pogodbenic na svojem prvem zasedanju prouči ustreznost točk (a) in (b) tega odstavka z vidika najboljših razpoložljivih znanstvenih informacij in ocen spremembe podnebja in njenih učinkov kot tudi ustreznih tehničnih, družbenih in gospodarskih informacij. Na tej podlagi Konferenca pogodbenic sprejme primerne ukrepe, ki lahko vključujejo tudi sprejem amandmajev k obveznostim v točkah (a) in (b) tega odstavka. Konferenca pogodbenic na svojem prvem zasedanju sprejme tudi odločitve o merilih za skupno izvajanje, kot izhaja iz točke (a) tega odstavka. Točki (a) in (b) morata biti drugič pregledani najkasneje do 31. decembra 1998 in zatem v rednih obdobjih, ki jih določi Konferenca pogodbenic, dokler ne bo uresničen cilj te konvencije;

vsaka od teh pogodbenic:

z drugimi takimi pogodbenicami na primeren način usklajuje ustrezne gospodarske in upravne instrumente, izdelane za uresničitev cilja konvencije; in

določa in občasno pregleduje lastno politiko in prakso, ki spodbujata dejavnosti za doseganje višjih ravni antropogenih emisij toplogrednih plinov, ki jih ne nadzira Montrealski protokol, kot bi bile sicer dosežene;

Konferenca pogodbenic najkasneje do 31. decembra 1998 pregleda razpoložljive informacije, z namenom da se po potrebi odloči za ustrezne amandmaje k seznamom v aneksih I in II, in to s privolitvijo pogodbenice, ki jo to zadeva;

vsaka pogodbenica, ki ni vključena v aneks I, lahko v listini o ratifikaciji, sprejemu, odobriti ali pristopu ali kadar koli kasneje obvesti depozitarja, da namerava sprejeti obveznosti iz točk (a) in (b) tega odstavka. Depozitar o vsaki taki sprejeti notifikaciji obvesti druge podpisnice in pogodbenice.

3. Razvite države pogodbenice in druge razvite pogodbenice, vključene v aneks II, priskrbijo nove in dodatne finančne vire za pokritje vseh dogovorjenih stroškov pogodbenic držav v razvoju v skladu s svojimi obveznostmi, naštetimi v prvem odstavku 12. člena. Zagotoviti morajo tudi takšne finančne vire, vključno s tistimi za prenos tehnologije, ki jih pogodbenice države v razvoju potrebujejo, da bi lahko pokrile vse dogovorjene povečane stroške, nastale pri izvajanju ukrepov iz prvega odstavka tega člena in ki so dogovorjeni med pogodbenico državo v razvoju in mednarodnim subjektom ali subjekti iz 11. člena in v skladu z njim. Pri izpolnjevanju teh obveznosti je treba upoštevati potrebo po ustreznosti in predvidljivosti denarnih sredstev pri njihovem dotoku ter pomen primerne porazdelitve bremena med razvite države pogodbenice.

4. Razvite države pogodbenice in druge razvite pogodbenice, vključene v aneks II, morajo prav tako pomagati pogodbenicam državam v razvoju, ki so posebej občutljive za škodljive učinke spremembe podnebja, pri pokrivanju stroškov prilagajanja tem škodljivim učinkom.

5. Razvite države pogodbenice in druge razvite pogodbenice, vključene v aneks II, storijo vse potrebno in primerno za spodbujanje, lajšanje in financiranje prenosa ali dostopa do okolju prijaznih tehnologij ter do znanja in izkušenj drugim pogodbenicam, zlasti pogodbenicam državam v razvoju, da jim tako omogočijo izvajanje določil konvencije. V tem procesu razvite države pogodbenice podpirajo razvoj in napredek lastnih zmogljivosti in tehnologij pogodbenic držav v razvoju. Tudi druge pogodbenice in organizacije lahko glede na svoje zmožnosti prispevajo k lajšanju prenosa takšnih tehnologij.

6. Konferenca pogodbenic dovoljuje pogodbenicam iz aneksa I, ki so na prehodu v tržno gospodarstvo, določeno stopnjo prožnosti pri izpolnjevanju njihovih obveznosti iz drugega odstavka tega člena, da bi izboljšale svoje zmožnosti odzivanja na spremembo podnebja, vključno s preteklo ravnijo antropogenih emisij toplogrednih plinov, izbrano kot osnovo, ki jih ne nadzira Montrealski protokol.

7. Obseg učinkovitega izpolnjevanja obveznosti iz konvencije pogodbenic držav v razvoju bo odvisen od učinkovitega izpolnjevanja teh obveznosti razvitih držav pogodbenic glede na finančne vire in prenos tehnologije. Pri tem pa je treba dosledno upoštevati, da sta gospodarski in družben razvoj ter odprava revščine prvi in najpomembnejši prednostni nalogi pogodbenic držav v razvoju.

8. Pri izpolnjevanju obveznosti iz tega člena pogodbenice namenjajo posebno pozornost temu, katera dejanja, ki izhajajo iz konvencije, so potrebna, vključno s financiranjem, zavarovanjem in prenosom tehnologije, da bi se odzvale posebnim potrebam in skrbem pogodbenic držav v razvoju zaradi škodljivih učinkov spremembe podnebja in/ali vpliva izvajanja ukrepov, potrebnih zlasti v:

majhnih otoških državah;

državah z nizko ležečimi obalnimi območji;

državah z izsušenimi in delno izsušenimi območji, gozdnatimi območji in območji, izpostavljenimi propadanju gozdov;

državah z območji, izpostavljenimi naravnim nesrečam;

državah z območji, izpostavljenimi suši in širjenju puščav;

državah z območji močnega urbanega onesnaževanja ozračja;

državah z občutljivimi ekosistemi, vključno z gorskimi ekosistemi;

državah, katerih gospodarstva so močno odvisna od dohodka iz proizvodnje, predelave ter izvoza in/ali porabe fosilnih goriv in z njimi povezanih energetsko intenzivnih proizvodov; in

državah brez izhoda na morje in tranzitnih državah.

Konferenca pogodbenic lahko sprejme ustrezne ukrepe v skladu s tem odstavkom.

Pogodbenice pri financiranju in prenosu tehnologije v celoti upoštevajo posebne potrebe in razmere najmanj razvitih držav.

Pogodbenice v skladu z 10. členom pri izpolnjevanju obveznosti iz konvencije upoštevajo razmere tistih pogodbenic, zlasti držav v razvoju, katerih gospodarstvo je občutljivo za škodljive posledice izvajanja ukrepov, ki se nanašajo na spremembo podnebja. To velja zlasti za pogodbenice, katerih gospodarstva so v veliki meri odvisna od dohodka, ki izvira iz proizvodnje, predelave ter izvoza in/ali porabe fosilnih goriv in z njimi povezanih energetsko intenzivnih proizvodov in/ali uporabe fosilnih goriv, zaradi česar imajo resne težave pri prehodu k alternativnim rešitvam.