TFL Vsebine / TFLGlasnik

Pasiva skupnega premoženja je v praksi izjemno pomembna, zlasti v primerih, ko sta zakonca v času zakonske zveze najela kredit za nakup nepremičnin ali drugih stvari, ki sestavljajo skupno premoženje, in ta kredit ob razpadu ekonomske skupnosti še ni v celoti poplačan. V nadaljevanju tega članka bomo obravnavali zakonsko ureditev po Družinskem zakoniku (DZ), sodno prakso Vrhovnega in višjih sodišč ter praktične posledice, ki jih ima odplačevanje skupnih dolgov le s strani enega zakonca za deleže in za morebitne zahtevke med zakoncema.

1. Skupno premoženje in zakoniti premoženjski režim

DZ v 66. členu določa, da je zakoniti premoženjski režim med zakoncema sestavljen iz režima premoženjske skupnosti za skupno premoženje in režima ločenega premoženja za posebno premoženje vsakega od zakoncev.¹ Po 67. členu DZ so skupno premoženje zakoncev vse premoženjske pravice, ki so bile pridobljene z delom ali odplačno med trajanjem zakonske zveze in življenjske skupnosti zakoncev. Skupno premoženje je tudi premoženje, ki je pridobljeno na podlagi in s pomočjo skupnega premoženja oziroma iz premoženja, ki iz njega izhaja (načelo realne subrogacije).²

Posebno premoženje vsakega od zakoncev je po 77. členu DZ tisto, ki ga je zakonec pridobil pred sklenitvijo zakonske zveze ali neodplačno (darilo, dedovanje) med trajanjem zakonske zveze.³

2. Ugotavljanje dolgov in terjatev pred določitvijo deležev

Ključna določba za obravnavo pasive skupnega premoženja je 72. člen DZ, ki izrecno določa:⁴

»Pred ugotavljanjem deleža vsakega od zakoncev na skupnem premoženju se ugotovijo njuni dolgovi in terjatve glede tega premoženja.«

To pomeni, da je ugotavljanje pasive skupnega premoženja procesno in materialnopravno predhodna faza, ki mora biti opravljena pred ugotovitvijo deležev na skupnem premoženju. Sodišče mora najprej ugotoviti celoten obseg skupnega premoženja, vključno z dolgovi in terjatvami, ki ga obremenjujejo, šele nato lahko pravilno ugotovi deleže posameznega zakonca.

3. Skupne obveznosti zakoncev (82. člen DZ)

Osrednja določba o pasivi skupnega premoženja je 82. člen DZ, ki definira skupne obveznosti zakoncev. Po prvem odstavku tega člena so skupne obveznosti zakoncev:⁵

• obveznosti, ki po splošnih predpisih obremenjujejo oba zakonca;
• obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem; in
• obveznosti, ki jih prevzame zakonec za tekoče potrebe življenjske skupnosti z drugim zakoncem ali družine.

Za te obveznosti odgovarjata zakonca nerazdelno (solidarno) s skupnim in tudi s posebnim premoženjem vsakega od njiju. To pomeni, da upnik lahko od kateregakoli zakonca zahteva plačilo celotne skupne obveznosti, ne glede na to, kateri zakonec je obveznost formalno prevzel ali podpisal pogodbo.

Drugi odstavek 82. člena DZ vsebuje temeljno pravilo o povrnitvenem (regresnem) zahtevku: zakonec lahko od drugega zakonca terja povračilo za to, kar je ob poravnavi obveznosti, ki bremeni oba, plačal več, kakor znaša njegov del obveznosti. Delež obveznosti posameznega zakonca je odvisen od njegovega deleža na skupnem premoženju.⁶

4. Posebne obveznosti zakonca (84. člen DZ)

V nasprotju s skupnimi obveznostmi 84. člen DZ ureja posebne obveznosti zakonca. To so tiste obveznosti, ki jih je imel zakonec pred sklenitvijo zakonske zveze, in tiste, ki jih prevzame po sklenitvi zakonske zveze, a ne predstavljajo skupnih obveznosti po 82. členu DZ. Za posebne obveznosti odgovarja zakonec le s svojim posebnim premoženjem in s svojim deležem na skupnem premoženju.⁷

5. Deleži na skupnem premoženju

Po 73. in 74. členu DZ se o višini deležev na skupnem premoženju zakonca lahko dogovorita ali pa na zahtevo enega od njiju o tem odloči sodišče. Pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža enaka (zakonska domneva enakih deležev), zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju.⁸ Pri presoji sodišče upošteva vse okoliščine primera, zlasti dohodke vsakega zakonca, pomoč drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje gospodinjskih del, skrb za dom in družino, za ohranitev premoženja ter vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravljanju, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja.⁹

Bistveno je, da pravnomočno ugotovljena deleža na skupnem premoženju veljata tako za aktivo kot za pasivo skupnega premoženja. Delež je enoten za celotno skupno premoženje in ga praviloma ni mogoče ločeno presojati za posamezne stvari.¹⁰

6. Pravica upnika (83. člen DZ)

Upnik lahko na podlagi pravnomočne sodbe zahteva, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju in nato zahteva izvršbo na ta delež. Če je v izvršilnem postopku dovoljena prodaja deleža na skupnem premoženju, ima drugi zakonec prednostno pravico kupiti ta delež.¹¹

7. Kaj obsega pasiva skupnega premoženja?

V pravni literaturi in sodni praksi se je ustalila razlaga, da v skupno premoženje spadajo vse premoženjske pravice, pridobljene z delom, vključno s premoženjem, ki sta ga zakonca pridobila s plačilom s kreditom. Neplačane kreditne obveznosti, ki se tičejo skupnega premoženja, predstavljajo pasivo skupnega premoženja in jih je treba upoštevati pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja.¹²

Pasiva skupnega premoženja torej tipično obsega:

• neplačane obroke (anuitete) kreditov, najetih za nakup ali obnovo skupnega premoženja (npr. stanovanjski kredit);
• obveznosti iz naslova kupnine za nepremičnine ali premičnine, ki predstavljajo skupno premoženje;
• obveznosti, ki jih je prevzel eden od zakoncev za tekoče potrebe življenjske skupnosti ali družine;
• druge obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem (npr. davčne obveznosti, ki izvirajo iz skupnega premoženja, čeprav tu sodna praksa še ni povsem enotna).¹³

Bistveno je, da dolg, izvirajoč iz neporavnanih kreditnih obveznosti, ne pomeni nujno pasive skupnega premoženja. Prvenstveno je pomemben namen, za katerega je bil kredit najet.¹⁴ Če je bil kredit najet za nakup ali obnovo skupnega premoženja ali za tekoče potrebe družine, gre za skupno obveznost. Če pa je bil kredit najet za zadovoljevanje izključno osebnih potreb enega zakonca ali za namene, ki niso povezani s skupnim premoženjem, gre za posebno obveznost tega zakonca.

8. Sodna praksa

Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 106/2017 poudarilo pomen namena kredita. Če je bil kredit najet za skupne potrebe, gre za skupno obveznost, ne glede na to, kateri zakonec je formalno sklenil kreditno pogodbo. V sodni praksi se je uveljavila domneva, da je odločitev za najem kredita v času trajanja zakonske zveze skupna odločitev obeh zakoncev, razen če se dokaže nasprotno.¹⁵

Višje sodišče v Ljubljani je v zadevi II Cp 329/2020 obrazložilo, da za obseg skupnega premoženja in za deleže zakoncev na njem ni pomembno, koliko kredita je bilo odplačanega v času zakonske zveze in koliko po njej, niti kateri od zakoncev ga je odplačeval.¹⁶ Bistveno je, da se je skupno premoženje plačalo z denarjem, ki je (bil) skupno premoženje.¹⁷

Enako stališče je zavzeto tudi v primerih zunajzakonskih skupnosti.

Sodna praksa je utrdila stališče, da zakonca za skupne obveznosti odgovarjata nerazdelno (solidarno). To pomeni, da upnik (npr. banka) lahko celoten dolg terja od kateregakoli od njiju, ne glede na to, kdo je kreditno pogodbo podpisal. Ta solidarna odgovornost obstaja tudi po prenehanju zakonske zveze ali zunajzakonske skupnosti, dokler skupna obveznost ni v celoti poravnana.¹⁸

Vrhovno sodišče je v svoji praksi razdelalo tudi vprašanje dokaznega bremena. V zadevi II Ips 20/2019 je poudarilo, da se domneva o skupni odgovornosti za najete kredite vzpostavi šele, če se dokaže, da so bili krediti najeti (oziroma obveznosti prevzete) v času trajanja zakonske ali zunajzakonske skupnosti. Breme dokazovanja, da so bili krediti najeti v tem obdobju, je na stranki, ki se na to sklicuje. Šele ko je to dokazano, dokazno breme o tem, da najem kredita ni bil posledica skupne odločitve partnerjev, preide na drugo stranko.¹⁹

Odplačevanje v času trajanja zakonske zveze in ekonomske skupnosti

Kadar en zakonec v času trajanja zakonske zveze in obstoja ekonomske skupnosti sam odplačuje obroke kredita, ki je skupna obveznost, to dejstvo praviloma ne vpliva na deleže na skupnem premoženju. Razlog za to je, da so dohodki, iz katerih zakonec odplačuje kredit, sami po sebi skupno premoženje. Plačevanje obrokov iz skupnega premoženja namreč pomeni le prelivanje sredstev znotraj iste premoženjske kategorije, in sicer iz skupnega premoženja v obliki denarnih sredstev v skupno premoženje v obliki zmanjšanja pasive (dolga).

Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 247/2013 izrecno zavzelo stališče, da za ugotovitev deležev na skupnem premoženju ni pomembno, kateri izmed partnerjev je med trajanjem skupnosti sklepal kreditne pogodbe in odplačeval obroke. Ni pomembno niti, kdo je bil podpisnik pogodbe ali kdo je najel ter odplačeval kredit; bistveno je, da se je skupno premoženje plačalo z denarjem, ki je skupno premoženje.²⁰

Višje sodišče v Ljubljani je v zadevi II Cp 379/2018 to dopolnilo s pojasnilom, da na nastanek in višino skupnega premoženja ne vpliva okoliščina, kateri od zakoncev je najel kredit, kdo ga je odplačeval, in tudi ne, koliko kredita je bilo odplačanega v času življenjske skupnosti. Na skupno premoženje ne vpliva niti okoliščina, koliko kredita je kateri od zakoncev po prenehanju skupnosti že plačal in koliko ga bo še odplačal.²¹

Iz navedenega izhaja, da sama okoliščina, da en zakonec z lastnim bančnim računom plačuje mesečne obroke kredita, ne utemeljuje višjega deleža tega zakonca na skupnem premoženju, saj gre za odplačevanje iz skupnih sredstev.

Odplačevanje po razpadu ekonomske skupnosti

Povsem drugačna pa je pravna situacija, ko zakonec odplačuje skupne obveznosti po razpadu ekonomske skupnosti (po prenehanju življenjske skupnosti oziroma po razvezi zakonske zveze). V tem primeru zakonec ne plačuje več iz skupnega premoženja, temveč iz lastnih (posebnih) sredstev, saj skupno premoženje s prenehanjem ekonomske skupnosti preneha nastajati.

Temeljni zahtevek zakonca, ki sam in v celoti pokriva kredite ali obveznosti, ki so del skupnega premoženja, je povračilni oziroma regresni zahtevek po drugem odstavku 82. člena DZ. Zakonec, ki poravna skupni dolg v večjem obsegu, kot znaša njegov del dolga (ta je odvisen od deleža na skupnem premoženju), ima pravico terjati povračilo presežka od drugega zakonca.²²

Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 247/2013 zavzelo eno ključnih stališč: če eden od partnerjev odplačuje skupne obveznosti po prenehanju skupnosti iz posebnega premoženja, se zaradi plačevanja obrokov po prenehanju skupnosti ne morejo spremeniti deleži na skupnem premoženju. Zakonec, ki po prenehanju skupnosti odplačuje skupne obveznosti, bi lahko od drugega terjal povračilo tistega, kar presega njegov del dolga.²³

To pomeni, da odplačevanje skupnega kredita s strani enega zakonca po razpadu ekonomske skupnosti:

• ne vpliva na deleže na skupnem premoženju, ki ostanejo nespremenjeni;
• zakoncu, ki plačuje, daje podlago za povračilni (regresni) zahtevek zoper drugega zakonca.²⁴

Tak zahtevek se imenuje tudi verzijski zahtevek in zanj po sodni praksi velja splošni petletni zastaralni rok po 346. členu Obligacijskega zakonika (OZ), in ne triletni zastaralni rok za občasne terjatve. Zastaranje začne teči šele z določitvijo deležev (bivših) zakoncev na skupnem premoženju, saj šele takrat zakonec, ki je plačeval, ve, kolikšen je bil njegov delež, in posledično, koliko je plačal več, kot znaša njegov delež.²⁵

Ločeno vprašanje se pojavi, kadar eden od zakoncev v skupno premoženje vloži sredstva, ki so njegovo posebno premoženje (npr. podedovana ali pred zakonsko zvezo pridobljena sredstva). V tem primeru je sodna praksa zavzela stališče, da vložek posebnega premoženja enega zakonca v skupno premoženje sicer ne povzroči transformacije posebnega premoženja v skupno, pač pa lahko vpliva na višji delež tega zakonca na skupnem premoženju. Zaradi vložka posebnega premoženja v skupno premoženje posebno premoženje izgubi svojo samostojnost, delež zakonca, ki je vložil posebno premoženje, pa je na skupnem premoženju ustrezno višji.²⁶

Posebnosti pri davčnih obveznostih

Zanimivo stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevi II Ips 97/2021 glede davčnih obveznosti. Odločilo je, da znesek, potreben za plačilo davčnih obveznosti, nastalih iz naslova zaslužka za delo med trajanjem zakonske zveze, in ki ga po razpadu zakonske zveze plača en zakonec z lastnimi sredstvi, ne sodi v pasivo skupnega premoženja. Za takšno presojo je bila odločilna okoliščina, da je bil dolg poplačan po razpadu zakonske skupnosti iz lastnih sredstev enega zakonca. To stališče kaže na to, da je sodna praksa pri opredelitvi pasive skupnega premoženja pri davčnih obveznostih strožja kot pri kreditnih obveznostih, najetih za pridobitev skupnega premoženja.

9. Sklep

Pasiva skupnega premoženja zakoncev je nerazdružljivo povezana z aktivo in jo je treba obravnavati kot celoto. Družinski zakonik v 72. členu izrecno zahteva, da se pred ugotavljanjem deležev ugotovijo dolgovi in terjatve zakoncev glede skupnega premoženja. Skupne obveznosti po 82. členu DZ obremenjujejo oba zakonca nerazdelno, ne glede na to, kdo je formalno prevzel obveznost, pri čemer ima zakonec, ki plača več, kot znaša njegov delež, v določenih primerih pravico do povračila presežka.

Sodna praksa Vrhovnega sodišča RS je na tem področju dobro razvita in relativno enotna. Ključna stališča so, da kredit, najet za skupno premoženje, pomeni pasivo skupnega premoženja; da za obseg skupnega premoženja ni pomembno, kdo je odplačeval kredit in koliko; da se deleži zaradi odplačevanja po razpadu ekonomske skupnosti ne morejo spremeniti; ter da ima zakonec, ki po razpadu ekonomske skupnosti odplačuje skupne obveznosti, verzijski (povračilni) zahtevek zoper drugega zakonca za presežek nad lastnim deležem obveznosti.

Za zakonca v razveznem postopku ali po razvezi je zato bistveno, da se seznanita z obstojem in višino skupnih obveznosti, s pravili o nerazdelni odgovornosti ter z možnostjo uveljavljanja regresnih zahtevkov, kadar eden od njiju v nesorazmernem delu pokriva skupne dolgove.

---

¹ Prim. 66. člen DZ (Ur. l. RS, št. 15/17 in nasl.).

² Člen 67 DZ; enako prej 51. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR).

³ Člen 77 DZ; prej prvi odstavek 51. člena ZZZDR.

⁴ Člen 72 DZ; prej 61. člen ZZZDR.

⁵ Člen 82 DZ; prej drugi odstavek 56. člena ZZZDR. Zakonca za skupne obveznosti odgovarjata nerazdelno (solidarno) s skupnim in tudi s posebnim premoženjem vsakega od njiju.

⁶ Drugi odstavek 82. člena DZ; prej tretji odstavek 56. člena ZZZDR.

⁷ Člen 84 DZ; prej prvi odstavek 56. člena ZZZDR.

⁸ Člena 73 in 74 DZ; prej 59. člen ZZZDR.

⁹ Drugi odstavek 74. člena DZ. Sodišče upošteva vse okoliščine primera, zlasti dohodke vsakega od zakoncev, pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje gospodinjskih del, skrb za dom in družino, za ohranitev premoženja ter vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravljanju, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja.

¹⁰ VSRS, sodba II Ips 98/2013 z dne 16. januarja 2014; VSRS, sodba II Ips 261/2015 z dne 14. januarja 2016. Prim. tudi Voglar, M.: Novejša sodna praksa v zvezi s skupnim premoženjem, Tax-Fin-Lex, 2025.

¹¹ Člen 83 DZ. Drugi odstavek določa prednostno pravico drugega zakonca do nakupa deleža.

¹² VSRS, sodba II Ips 97/2021; VSRS, sodba II Ips 93/2007. Prim. tudi IUS-INFO: Analiza novejše sodne prakse – skupno premoženje zakoncev, 2017.

¹³ VSRS, sodba II Ips 97/2021, t. 18–19: znesek, potreben za plačilo davčnih obveznosti, nastalih iz naslova zaslužka za delo med trajanjem zakonske zveze, in ki ga po razpadu zakonske zveze plača en zakonec z lastnimi sredstvi, ne sodi v pasivo skupnega premoženja. Odločilna okoliščina je, da je bil dolg poplačan po razpadu zakonske skupnosti iz lastnih sredstev enega zakonca.

¹⁴ VSRS, sodba II Ips 97/2021, t. 14: »Neplačane kreditne obveznosti, ki se tičejo skupnega premoženja, predstavljajo pasivo skupnega premoženja in jih je praviloma treba upoštevati pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja. [...] Dolg, izvirajoč iz neporavnanih kreditnih obveznosti, ne pomeni nujno pasive skupnega premoženja.«

¹⁵ VSRS, sodba II Ips 106/2017. Prim. tudi VSRS, sodba II Ips 97/2021, t. 14: prvenstveno je pomemben namen, za katerega je bil kredit najet.

¹⁶ VSL, sodba II Cp 329/2020, t. 10: »Za obseg skupnega premoženja in deleže zakoncev na njem namreč ni pomembno, koliko kredita je bilo odplačanega v času zakonske zveze in koliko po njej, niti kateri od zakoncev ga je odplačeval.«

¹⁷ Voglar, M.: Novejša sodna praksa v zvezi s skupnim premoženjem, Tax-Fin-Lex, 2025: »Ni pomembno, kdo je bil podpisnik pogodbe ali kdo je najel ter odplačeval kredit; bistveno je, da se je skupno premoženje plačalo z denarjem, ki je skupno premoženje.«

¹⁸ Drugi odstavek 82. člena DZ (prej drugi odstavek 56. člena ZZZDR). VSRS sodba II Ips 196/2006 z dne 2. oktobra 2008; VSRS sodba II Ips 348/2008.

¹⁹ VSRS, sodba II Ips 20/2019, t. 10–11: »Domneva o skupni odgovornosti se vzpostavi šele, če je dokazano, da so bili krediti najeti v času trajanja skupnosti. Brez trditev o času nastanka kreditnih obveznosti ugotovitev, da krediti predstavljajo skupen dolg obeh strank, ni mogoča.«

²⁰ VSRS, sodba II Ips 247/2013. Prim. tudi VSRS, sodba II Ips 348/2008, t. 9: »Stanovanje predstavlja skupno premoženje zakoncev, zato pravno ni odločilno, kdo od zakoncev je fizično prispeval denar za plačilo pologa in obrokov kupnine.«

²¹ VSL, sodba II Cp 379/2018, t. 7: »Na nastanek in višino skupnega premoženja ne vpliva okoliščina, kateri od zakoncev je najel kredit, kdo ga je odplačeval, in tudi ne, koliko kredita je bilo odplačanega v času življenjske skupnosti. Na skupno premoženje ne vpliva niti okoliščina, koliko kredita je kateri od zakoncev po prenehanju skupnosti že plačal in koliko ga bo še odplačal.«

²² Drugi odstavek 82. člena DZ (prej tretji odstavek 56. člena ZZZDR). Prim. tudi VSRS, sodba II Ips 348/2008, t. 9.

²³ VSRS, sodba II Ips 247/2013: »Če eden od partnerjev odplačuje skupne obveznosti po prenehanju zunajzakonske skupnosti iz posebnega premoženja, bi lahko od drugega terjal povračilo tistega, kar presega njegov del dolga, saj se zaradi plačevanja obrokov po prenehanju zunajzakonske skupnosti ne morejo spremeniti deleži na skupnem premoženju.«

²⁴ VSL, sodba II Cp 379/2018, t. 7: »Partner, ki po prenehanju izvenzakonske skupnosti plača skupni dolg, plača skupno pasivo. Če skupni dolg plača v večjem obsegu, kot znaša njegov del (ta ustreza deležu na skupnem premoženja), ima pravico terjati povračilo presežka od drugega zakonca (regresni zahtevek na osnovi tretjega odstavka 56. člena ZZZDR).«

²⁵ VSL, sodna praksa glede verzijskega zahtevka: za tak zahtevek velja splošni petletni zastaralni rok po 346. členu OZ, ki začne teči šele z določitvijo deležev (bivših) zakoncev na skupnem premoženju. Prim. VSRS, sodba II Ips 1216/2008.

²⁶ VSL, sodba II Cp 379/2018: vložek posebnega premoženja v skupno premoženje povzroči, da posebno premoženje izgubi svojo samostojnost, delež zakonca, ki je vložil posebno premoženje, pa je na skupnem premoženju ustrezno višji. Prim. tudi VSRS, sodba II Ips 272/2014.