(1)
Državi pogodbenici se odpovedujeta vsem pravicam do odškodnine druge države pogodbenice ali njenih reševalcev za:
a)
škodo na premoženju, ki jo je reševalec druge države pogodbenice povzročil med opravljanjem svoje naloge;
b)
škodo, ki izvira iz telesne poškodbe, okvare zdravja ali smrti reševalca med opravljanjem naloge.
(2)
Če reševalec iz države pošiljateljice med opravljanjem svoje naloge na območju države prejemnice povzroči škodo tretjemu, jamči za nastalo škodo država prejemnica v skladu s predpisi, ki veljajo v primerih, ko škodo povzroči lastni reševalec. Država prejemnica, ki nadomesti nastalo škodo, ne more uveljavljati nadomestila pri državi pošiljateljici ali njenih reševalcih.
(3)
Organi držav pogodbenic tesno sodelujejo, da bi olajšali urejanje zahtevkov za odškodnine in nadomestila. Zlasti si izmenjujejo vse dostopne informacije o škodnih primerih v smislu tega člena.