4. člen
Razlastitev
1. Naložbe vlagateljev ene pogodbenice na ozemlju druge pogodbenice se ne smejo razlastiti, nacionalizirati, ali se v zvezi z njimi sprejemati drugi ukrepi, ki imajo enak učinek, kot razlastitev ali nacionalizacija (v nadaljevanju: “razlastitev“), razen v javnem interesu na nediskriminacijski podlagi v skladu z zakonskim postopkom in za takojšnjo, primerno in učinkovito odškodnino.
2. Taka odškodnina se izračuna na podlagi tržne vrednosti razlaščene naložbe tik preden je razlastitev postala splošno znana ali tik pred razlastitvijo, kar se je pač zgodilo prej, in vključuje obresti, izračunane na podlagi obrestne mere LIBOR od dneva zapadlosti do dneva plačila. Odškodnina mora biti dejansko izplačljiva in prosto prenosljiva ter plačana brez nepotrebnega odlašanja v prosto zamenljivi valuti.
3. Vlagatelj, čigar naložbe so razlaščene, ima pravico zahtevati, da njegov primer in vrednotenje njegove naložbe, takoj prouči ustrezni sodni ali drugi pristojni organi te druge pogodbenice v skladu z načeli iz tega člena.