34. člen
(podlage za določitev meje vodovarstvenega območja za kraški vodonosnik)
(1)
Meje notranjih območij za kraški vodonosnik se določijo na podlagi podatkov o:
1.
hitrosti toka podzemne vode,
2.
smeri toka podzemne vode,
3.
piezometrične gladine podzemne vode,
4.
razredčenju dejanskih in morebitnih onesnaževal,
5.
velikosti napajalnega območja,
6.
zakraselosti napajalnega območja, in
7.
geološo-kemijskih lastnosti podzemne vode.
(2)
Podatki iz prejšnjega odstavka se pridobijo z uporabo naslednjih metod:
1.
ugotavljanja površinskega napajalnega območja po morfologiji površja in rečne mreže,
2.
ocene geohidravličnih lastnosti pretakanja vode skozi posamezne geološke plasti,
3.
določanja hidrogeoloških mej na podlagi stratigrafskih, litoloških in tektonskih elementov, doblejnih s terenskimi in fotogrametričnimi geološkimi raziskavami,
4.
ugotavljanja prispevnega območja po ugotavljanju izvora podzemne vode na podlagi presoje hidrogeokemijsko značilnih enot,
5.
določanja zakraselih območij s speleološkimi raziskavami, ali
6.
sledilnih poskusov z določanjem hitrosti toka podzemne vode, razredčenja in disperzije onesnaževala.
(3)
Če uporaba rezultatov samo ene od metod iz prejšnjega odstavka ne zagotavlja zanesljive in učinkovite določitve mej, je treba za določitev meje vodovarstvenega območja uporabiti rezultate več metod iz prejšnjega odstavka.