(1)
Pred vložitvijo zahteve za preiskavo ali obtožnice brez preiskave sme državni tožilec predlagati preiskovalnemu sodniku, da opravi eno ali več posameznih preiskovalnih dejanj, če je to potrebno za njegovo odločitev, ali naj kazensko ovadbo zavrže ali začne kazenski pregon.
(2)
Pri opravi preiskovalnega dejanja so lahko navzoči državni tožilec, oškodovanec, osumljenec in zagovornik, o čemer jih mora preiskovalni sodnik na primeren način obvestiti. Če se kot določeno preiskovalno dejanje predlaga zaslišanje osumljenca, se uporabljajo določbe tega zakona o vabljenju in zasliševanju obdolženca.
(3)
Če se preiskovalni sodnik ne strinja s predlogom državnega tožilca za opravo preiskovalnega dejanja, obvesti o razlogih za svojo odločitev državnega tožilca, ki lahko predlaga opravo takšnega dejanja v zahtevi za preiskavo ali obtožnici.
(4)
Če državni tožilec predlaga preiskovalno dejanje zaradi izvajanja pristojnosti na podlagi Uredbe 2017/1939/EU, to navede v predlogu skupaj s podatki iz tretjega odstavka a165.a člena tega zakona. Na zahtevo preiskovalnega sodnika predlogu priloži tudi kazensko ovadbo ali drugo zbrano gradivo. Če preiskovalni sodnik meni, da niso podani zakonski pogoji za opravo preiskovalnega dejanja, obvesti o razlogih za svojo odločitev državnega tožilca. Preiskovalni sodnik ne presoja smotrnosti oprave dejanj, ki jih predlaga državni tožilec.
(5)
Osumljenec, zoper katerega teče postopek na podlagi Uredbe 2017/1939, sme predlagati preiskovalnemu sodniku izvedbo preiskovalnega dejanja. Predlog mora biti obrazložen in mora vsebovati podatek o obvestilu iz tretjega odstavka a165.a člena tega zakona. Preiskovalni sodnik pred odločitvijo pozove državnega tožilca, da se v določenem roku izjavi o predlogu. Če se preiskovalni sodnik ne strinja s predlogom osumljenca za opravo preiskovalnega dejanja, ga obvesti o razlogih za svojo odločitev.