(1)
Državni tožilec se lahko odloči za postopek odložitve kazenskega pregona, če na podlagi dejanskega stanja iz kazenske ovadbe in po potrebi na podlagi podatkov, pridobljenih po drugem in tretjem odstavku 161. in drugem odstavku 163.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) presodi, da so podani pogoji in okoliščine iz tega navodila.
(2)
Postopek odložitve kazenskega pregona se ne izvede:
a)
Če je potrebno reševanje kazenskega primera v sodnem postopku zaradi:
-
teže kaznivega dejanja;
-
okoliščin, v katerih je bilo storjeno kaznivo dejanje;
-
osebnosti storilca;
-
ker bi bilo potrebno storilcu kaznivega dejanja izreči ali varnostni ukrep ali tudi stransko kazen (na primer prepoved vožnje motornega vozila po 39. členu Kazenskega zakonika), česar ne morejo po vsebini zajeti naloge, opredeljene v prvem odstavku 162. člena ZKP;
a)
Če presodi, da bi bilo primerneje izvesti postopek poravnavanja po 161a. členu ZKP.