3. člen
(opredelitev javnega in zasebnega dolžnika)
(1)
Za javnega dolžnika se po tej uredbi šteje subjekt, ki v kakršnikoli obliki predstavlja državno oblast in ga ni mogoče sodno ali upravno razglasiti za plačilno nesposobnega. Tako je javni dolžnik lahko državno pravni subjekt, npr. ministrstvo za finance ali centralna banka, ali pa katerikoli drug podrejeni javni organ, kot so regionalni, občinski ali pol-državni organi in druge javne institucije.
(2)
Zavarovatelj pri ocenjevanju ali gre za javnega dolžnika upošteva:
-
pravni status dolžnika,
-
dejanske možnosti za uspešno uveljavljanje tožbenih zahtevkov proti dolžniku,
-
dolžnikove vire financiranja in prihodke; še posebej ali javni dolžnik lahko plača svoje dolgove tudi z uporabo virov, ki niso povezani s sredstvi vlade države dolžnika, na primer s prihodki iz lokalnih davkov ali z opravljanjem javnih storitev in
-
stopnjo vpliva ali nadzora nad dolžnikom, ki jo lahko izvaja vlada države dolžnika.
(3)
Dolžnik, ki v skladu z merili iz prejšnjega odstavka ni javni dolžnik, se po tej uredbi šteje za zasebnega dolžnika.