130.a člen
(definicije)
(1)
Po posebni ureditvi iz tega podpoglavja »davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici potrošnje« pomeni davčnega zavezanca, ki ima sedež svoje dejavnosti ali stalno poslovno enoto znotraj Unije, vendar pa na ozemlju države članice potrošnje nima niti sedeža svoje dejavnosti niti stalne poslovne enote.
(2)
Po posebni ureditvi iz tega podpoglavja »država članica identifikacije« pomeni:
a)
državo članico, v kateri ima davčni zavezanec sedež svoje dejavnosti ali, če nima sedeža dejavnosti znotraj Unije, v kateri ima stalno poslovno enoto;
b)
če davčni zavezanec nima sedeža poslovanja znotraj Unije, ima pa več kot eno stalno poslovno enoto znotraj Unije, državo članico s stalno poslovno enoto, v kateri davčni zavezanec prijavi uporabo posebne ureditve v skladu s 3. oddelkom 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES;
c)
kadar davčni zavezanec, ki znotraj Unije nima niti sedeža svoje dejavnosti niti stalne poslovne enote, državo članico, v kateri se začne odpošiljanje ali prevoz blaga;
d)
kadar davčni zavezanec, ki znotraj Unije nima niti sedeža svoje dejavnosti niti stalne poslovne enote, opravlja dobave blaga, pri katerih se odpošiljanje ali prevoz začne v več kot eni državi članici, državo članico, v kateri davčni zavezanec prijavi uporabo posebne ureditve v skladu s 3. oddelkom 6. poglavja XII. naslova Direktive Sveta 2006/112/ES.
(3)
Po posebni ureditvi iz tega podpoglavja »država članica potrošnje« pomeni:
a)
pri opravljanju storitev državo članico, v kateri se šteje, da je bila opravljena storitev v skladu z določbami 3. podpoglavja IV. poglavja tega zakona;
b)
pri prodaji blaga na daljavo znotraj Unije državo članico, v kateri se konča odpošiljanje ali prevoz blaga prejemniku;
c)
pri dobavi blaga, ki jo opravi davčni zavezanec, ki omogoča tako dobavo v skladu z drugim odstavkom 6.a člena tega zakona, če se odpošiljanje ali prevoz blaga začne in konča v isti državi članici, to državo članico.