14. člen
(denarna odškodnina)
(1)
Nasprotni udeleženec, ki dejansko oblast nad predmetom kulturne dediščine uresničuje v svojem imenu, ima do konca prvega naroka pravico predlagati, da mu mora država, ki je predlagala vračilo, plačati primerno denarno odškodnino ob vrnitvi predmeta.
(2)
V sklepu, s katerim ugodi predlogu za vračilo, sodišče odloči tudi o odškodnini.
(3)
Sodišče prisodi odškodnino, če je upravičenka ali upravičenec (v nadaljnjem besedilu: upravičenec) iz prvega odstavka tega člena pri pridobitvi predmeta kulturne dediščine ravnal v dobri veri in izkazal dolžno skrbnost. Pri določanju, ali je upravičenec ravnal z dolžno skrbnostjo, se upoštevajo vse okoliščine pridobitve predmeta, zlasti dokumentacija o njegovem izvoru, potrebna dovoljenja za iznos predmeta na podlagi prava države članice, lastnosti vključenih strani, plačana cena, vpogled upravičenca v dostopne registre ukradenih predmetov kulturne dediščine in vse relevantne informacije, ki bi jih upravičenec lahko razumno pridobil, ali vsako drugo ravnanje, za katero bi se v enakih okoliščinah odločila razumna oseba.
(4)
Če je upravičenec iz prvega odstavka tega člena pridobil predmet kulturne dediščine z neodplačnim pravnim poslom ali z dedovanjem, ima pravico do denarne odškodnine le v primeru, če bi to pravico imela tudi oseba, od katere je pridobil predmet.