(1)
Pričo je treba najprej opozoriti, da mora govoriti resnico, da ne sme ničesar zamolčati; pri tem jo je treba opozoriti tudi na posledice krive izpovedbe.
(2)
Uradna oseba, ki vodi postopek, zahteva, da priča navede naslednje podatke: osebno ime, prebivališče, datum rojstva in svoje razmerje do stranke. Če je priča uradna oseba, ki se zasliši zaradi svojega dela, lahko namesto prebivališča in datuma rojstva pove ime in naslov organa, v katerem je zaposlena.
(3)
Uradna oseba, ki vodi postopek, pouči pričo, kdaj ji ni potrebno pričati in na katera vprašanja lahko odreče pričanje.
(4)
Priči se postavljajo vprašanja o sami zadevi in zahteva od nje, naj pove, kaj ji je o tem znano.
(5)
Niso dovoljena taka vprašanja, v katerih je že vsebovano, kako je treba odgovoriti, kakor tudi ne vprašanja, ki izhajajo iz predpostavke, da je priča že povedala nekaj, česar v resnici še ni povedala.
(6)
Pričo je treba vselej vprašati, odkod ve to, o čemer priča.