9. člen
(omejitve)
Veterinarji, državljani države članice Evropske unije, ki veterinarsko dejavnost opravljajo na območju druge države članice Evropske unije, in veterinarsko dejavnost občasno izvajajo v Republiki Sloveniji, lahko vzamejo s seboj in dajejo živalim majhne količine zdravil, ki ne presegajo dnevnih potreb živali, razen imunoloških zdravil, ki nimajo dovoljenja za uporabo v Republiki Sloveniji, pod pogojem, da izpolnjujejo naslednje zahteve:
(a)
da je dovoljenje za dajanje izdelka na trg, predvideno v Direktivi 2001/82/ES, izdal pristojni organ države članice, v kateri ima veterinar sedež;
(b)
da veterinar zdravila prenaša v originalni ovojnini proizvajalca;
(c)
da imajo zdravila, ki so namenjena dajanju živalim za proizvodnjo živil, enako kakovostno in količinsko sestavo v smislu učinkovin kakor zdravila, za katera je v skladu z Direktivo 2001/82/ES izdano dovoljenje v Republiki Sloveniji;
(d)
da se veterinar iz tega člena seznani z dobrimi veterinarskimi praksami, ki se izvajajo v Republiki Sloveniji, in upošteva karenco, navedeno na ovojnini zadevnega zdravila, razen kadar je razumno pričakovati, da veterinar ve, da je treba upoštevati daljšo karenco za doseganje skladnosti z omenjenimi dobrimi veterinarskimi praksami;
(e)
da veterinar ne da nobenih zdravil imetniku živali, ki mu zdravi živali, razen če je to mogoče dovoliti na podlagi predpisov, ki veljajo v Republiki Sloveniji; v tem primeru sme dati zdravila le za živali v svoji oskrbi in le minimalne količine zdravil, ki so potrebne za celostno zdravljenje zadevnih živali v posameznem primeru;
(f)
da veterinar vpiše v dnevnik na gospodarstvu podatke iz tretjega in četrtega odstavka prejšnjega člena, kakor tudi podatke o trajanju zdravljenja živali;
(g)
da seznam in količina zdravil, ki jih prenaša veterinar, ne presegata običajnih dnevnih potreb v skladu z načeli dobre veterinarske prakse;
(h)
da o morebitnih pojavih kužnih bolezni pri živalih veterinar ustrezno poroča veterinarski organizaciji s koncesijo na zadevnem območju.