20. člen
(posebnosti v zvezi s storitvami)
(1)
Šteje se, da je bila storitev med povezanimi osebami opravljena, če bi bila nepovezana oseba pripravljena kupiti to storitev od druge nepovezane osebe ali če bi bila nepovezana oseba pripravljena sama opraviti to storitev.
(2)
Storitve med povezanimi osebami, za katere se določajo primerljive tržne cene, so primeroma:
-
administrativne storitve (načrtovanje, računovodstvo, revizija, pravne storitve in podobne),
-
finančne storitve (posojilne pogodbe, nadzor nad denarnimi tokovi in podobno),
-
storitve v obliki pomoči na področjih proizvodnje, nabave, distribucije in trženja ter
-
storitve v zvezi z zaposlovanjem in zaposlenimi (kadrovanje, izobraževanje in podobno).
(3)
Pri določanju primerljive tržne cene za storitve se uporablja metoda primerljivih prostih cen, kadar se storitve, ki so primerljive s storitvami, ki so predmet transakcije med povezanimi osebami, opravljajo tudi med nepovezanimi osebami ali če se takšne storitve zagotavljajo tudi nepovezanim osebam v podobnih okoliščinah, kot se zagotavljajo povezanim osebam.
(4)
Če se primerljiva tržna cena določa z metodo dodatka na stroške, se uporabi:
-
način neposrednega določanja, če so stroški ugotovljivi za posamezne storitve, ali
-
način posrednega določanja, če metode neposrednega določanja ni mogoče uporabiti zaradi nepraktičnosti oziroma če transakcije storitev med povezanimi osebami niso določljive (na primer, če so stroški za te storitve vsebovani v stroških oziroma ceni večje transakcije ali če stroški sploh niso porazdeljeni med povezanimi osebami).
(5)
Če storitve, ki se zagotovijo povezanim osebam, spadajo v glavno poslovno aktivnost izvajalca storitve in se zagotavljajo tako povezanim osebam kot nepovezanim osebam, se, ob uporabi metode dodatka na stroške, uporablja pristop neposrednega določanja primerljive tržne cene.
(6)
Če stroški, ki se jih pripisuje posamezni storitvi, niso določljivi neposredno, se za določanje primerljive tržne cene, ob uporabi metode dodatka na stroške, uporabi pristop posrednega določanja, in sicer z uporabo:
-
primernega ključa za porazdelitev stroškov, ki temelji na dejstvih in okoliščinah vsakega posameznega primera opravljanja storitve,
-
realne porazdelitve stroškov.