26. člen
Izmenjava informacij
(1)
Pristojna organa držav pogodbenic si izmenjujeta informacije, ki so predvidoma pomembne za izvajanje določb tega sporazuma ali za izvajanje ali uveljavljanje domače zakonodaje glede davkov vseh vrst in opisov, ki se uvedejo v imenu držav pogodbenic, dežele ali političnih enot ali lokalnih oblasti države pogodbenice ali dežele, če obdavčevanje na tej podlagi ni v nasprotju s tem sporazumom. Izmenjava informacij ni omejena s 1. in 2. členom.
(2)
Vsaka informacija, ki jo država pogodbenica prejme na podlagi prvega odstavka, se obravnava kot tajnost, enako kakor informacije, pridobljene na podlagi domače zakonodaje te države, in se razkrije samo osebam ali organom (vključno s sodišči in upravnimi organi), udeleženim pri odmeri ali pobiranju, izterjavi ali pregonu ali pri odločanju o pritožbah glede davkov iz prvega odstavka ali pri nadzoru nad omenjenim. Te osebe ali organi uporabljajo informacije samo v te namene. Informacije lahko razkrijejo v sodnih postopkih ali sodnih odločbah. Ne glede na navedene določbe se informacije lahko uporabijo za druge namene, če se po zakonodaji obeh držav smejo uporabiti v te druge namene in pristojni organ države pošiljateljice informacij soglaša s tako uporabo.
(3)
Določbe prvega in drugega odstavka se v nobenem primeru ne razlagajo tako, kakor da državi pogodbenici nalagajo obveznost:
a)
da za pridobitev informacij izvaja upravne ukrepe, ki niso v skladu z zakonodajo in upravno prakso te ali druge države pogodbenice,
b)
da priskrbi informacije, ki jih ni mogoče dobiti po zakonski ali običajni upravni poti te ali druge države pogodbenice,
c)
da priskrbi informacije, ki bi razkrile kakršno koli trgovinsko, poslovno, industrijsko, komercialno ali poklicno skrivnost ali trgovinski postopek, ali informacije, katerih razkritje bi bilo v nasprotju z javnim redom.
(4)
Če država pogodbenica zahteva informacije na podlagi tega člena, druga država pogodbenica sprejme ukrepe za njihovo pridobitev, tudi če jih ta druga država morda ne potrebuje za svoje davčne namene. Za obveznost iz prejšnjega stavka veljajo omejitve iz tretjega odstavka, ki pa se v nobenem primeru ne razlagajo tako, kakor da država pogodbenica lahko zavrne pošiljanje informacij samo zato, ker sama zanje nima interesa pri domačem obdavčevanju.
(5)
V nobenem primeru se določbe tretjega odstavka ne razlagajo tako, kakor da država pogodbenica lahko zavrne pošiljanje informacij samo zato, ker jih hrani banka, druga finančna ustanova, pooblaščenec ali oseba, ki deluje kot zastopnik ali fiduciar, ali zato, ker so povezane z lastniškimi deleži v neki osebi.