31. člen
(višja oprostitev)
(1)
Center za socialno delo lahko na zahtevo upravičenca ali zavezanca za določeno obdobje določi oprostitev v višjem znesku, kot bi šla upravičencu oziroma zavezancu po merilih te uredbe, če za to pridobi predhodno soglasje plačnika storitve.
(2)
Center za socialno delo lahko upravičencu oziroma zavezancu, brez predhodnega soglasja plačnika storitve, določi višjo oprostitev, kot bi jo določil po merilih iz te uredbe, če upravičenec storitev nujno potrebuje in bi prišlo do ogrožanja njegovega zdravja ali življenja, če mu storitev ne bi bila omogočena, ali če to narekujejo posebne socialne razmere ali iz drugih pomembnih razlogov v korist upravičenca oziroma zavezanca. Razloge, na katerih je utemeljil odločitev, mora center za socialno delo natančno opredeliti v obrazložitvi odločbe.
(3)
Pri odločitvi o višji oprostitvi center za socialno delo upošteva zlasti: premoženjsko stanje upravičenca ali zavezanca, dosedanjo skrb za upravičenca, skrb za druge sorodnike, preživninske obveznosti do drugih, povečane življenjske stroške zaradi bolezni ali invalidnosti, bivalnih okoliščin ali izobraževanja, druge obveznosti po izvršljivem pravnem naslovu in podobno.
(4)
Pod pogoji in na način iz prvega in drugega odstavka tega člena lahko center za socialno delo določi oprostitev tudi zavezancu iz tretjega in četrtega odstavka 18. člena te uredbe. V primeru, ko je zavezanec na podlagi pravnega posla pridobil lastninsko pravico na nepremičnini upravičenca in se zavezal nuditi upravičencu popolno oskrbo na domu ali plačevati oskrbo v institucionalnem varstvu, lahko plačnik storitve kot pogoj za izdajo soglasja po prvem odstavku tega člena zahteva, da se zavezanec z njim dogovori o obsegu in načinu poravnave dolga.