(1)
Obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, sme biti odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do preteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja.
(2)
Obsojenec, ki mu je sodišče izreklo kazen nad petnajst let zapora, sme biti pogojno odpuščen s prestajanja kazni potem, ko je prestal tri četrtine kazni.
(3)
Organ, ki odloča o pogojnem odpustu, in postopek za odločanje o pogojnem odpustu, določa zakon.
(4)
Obsojenec je lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, izvršena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi na področju zdravljenja odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti.
(5)
Izjemoma sme biti pogojno odpuščen tudi obsojenec, ki je prestal le tretjino kazni, če je podan pogoj iz četrtega odstavka tega člena in če posebne okoliščine, ki se nanašajo na obsojenčevo osebnost, kažejo, da ne bo ponovil kaznivega dejanja.
(6)
Starejši mladoletnik, ki prestaja mladoletniški zapor, je lahko pogojno odpuščen, ko prestane tretjino kazni, vendar ne prej, preden ne prebije šestih mesecev v zavodu za prestajanje mladoletniškega zapora. Za čas, ko je na pogojnem odpustu, lahko sodišče odredi nadzorstvo organa socialnega varstva.
