(1)
Stečajni upravitelj se mora o vsaki prijavljeni izločitveni oziroma ločitveni pravici določno izjaviti, ali jo priznava ali prereka.
(2)
Upniki smejo prerekati prijavljene izločitvene oziroma ločitvene pravice.
(3)
Če stečajni upravitelj izjavi, da priznava izločitveno pravico in te pravice ne prereka nobeden izmed upnikov, izda stečajni senat sklep, s katerim stečajnemu dolžniku naloži, da izroči upniku del premoženja, na katerem obstoji priznana izločitvena pravica, če o takšnem zahtevku še ni bilo odločeno s pravnomočno odločbo. Sklep iz prejšnjega stavka je izvršilni naslov.
(4)
Če stečajni upravitelj prizna tako terjatev kot tudi pravico do ločenega poplačila te terjatve iz dela dolžnikovega premoženja, na katerem obstoji ločitvena pravica in ni niti terjatve niti ločitvene pravice prerekal nobeden izmed upnikov, izda stečajni senat sklep iz četrtega odstavka 131. člena tega zakona oziroma sklep, s katerim ugotovi obstoj terjatve in naloži stečajnemu dolžniku plačilo ugotovljene terjatve iz dela premoženja, na katerem obstoji ločitvena pravica. Sklep iz prejšnjega stavka je izvršilni naslov.
(5)
Če stečajni upravitelj ali kateri izmed upnikov prereka izločitveno oziroma ločitveno pravico, ki je nastala z vpisom v zemljiško knjigo, ali je izločitveni oziroma ločitveni upnik za to pravico že pridobil izvršilni naslov, napoti stečajni senat stečajnega upravitelja oziroma upnika, ki je pravico prerekal, da začne v 15 dneh od dneva vročitve sklepa pravdo zaradi ugotovitve neobstoja prerekane pravice. V vseh ostalih primerih napoti stečajni senat ločitvenega in izločitvenega upnika, da v enakem roku svojo pravico uveljavi v pravdnem postopku.
(6)
Če stečajni upravitelj ali upnik iz prvega stavka petega odstavka tega člena ni začel postopka v predpisanem roku, se šteje, da je izločitvena oziroma ločitvena pravica priznana, in izda stečajni senat na predlog izločitvenega oziroma ločitvenega upnika sklep iz tretjega oziroma četrtega odstavka tega člena.