(1)
Za namene spremljanja in izboljšanja varnosti upravljanja zračnega prometa se za največjo dopustno verjetnost neposrednega prispevka upravljanja zračnega prometa k nastanku letalske nesreče določi verjetnost 1,55 x 10(na -8) nesreč na uro leta.
(2)
Izvajalec služb zračnega prometa mora v svojih varnostnih ciljih, izhajajoč iz verjetnosti za nastanek letalske nesreče iz prejšnjega odstavka, za vsako naslednjo stopnjo resnosti nevarnosti določiti največjo dopustno verjetnost neposrednega prispevka upravljanja zračnega prometa.