25. člen
(metodološke osnove)
Glede na vrsto investicijske dokumentacije je treba pri ocenjevanju smiselno uporabiti naslednje metodološke osnove:
1.
Določitev ciljev:
-
cilji se določijo na podlagi predhodno izvedenih analiz, evidentiranja potreb in možnosti ter načinov njihovega uresničevanja,
-
cilji morajo biti usklajeni s strategijami, nacionalnimi programi, programi Skupnosti ter zakoni, ki določajo razvoj javne železniške infrastrukture, in opredeljeni tako, da je mogoče ugotavljati in preverjati njihovo uresničevanje,
-
cilji morajo biti določeni tako, da je mogoče identificirati ekonomične in izvedljive različice za njihovo izvedbo;
2.
Priprava predlogov variant za uresničevanje ciljev:
-
variante se med seboj lahko razlikujejo po različnih mogočih lokacijah, tehnično-tehnoloških rešitvah, obsegu, virih in načinih financiranja, rokih in dinamiki izvedbe, rezultatih in drugih pomembnejših delih investicije,
-
upoštevajo se tudi variante, ki so posledica vsebinskih razlik pri oddaji del ali načinov financiranja (na primer fazna gradnja, koncesije in druge oblike javno-zasebnega partnerstva, gradnja na ključ itd.),
-
variante obsegajo investicijo v celoti ali posamezne ekonomsko-tehnične celote, ki so podlaga za projekt za razpis ter razpisno dokumentacijo za oddajo del,
-
za presojo izvedljivosti ciljev investicije se pričakovani učinki za projekt predstavijo najmanj s primerjavami stanja alternative "z" investicijo (upošteva izbrano varianto) ter izhodiščnega scenarija (alternativa "brez" investicije) in/ali minimalne alternative z upoštevanjem delnih izboljšav;
3.
Opredelitev vrednostnega in fizičnega obsega stroškov in koristi vsake variante:
-
v ovrednotenje so vključeni vsi stroški in koristi, ki jih investicija povzroča v celotnem investicijskem ciklusu,
-
ocena količin temelji na predpisani dokumentaciji (predhodne idejne rešitve in študije, projektna in tehnično-tehnološka dokumentacija, standardi in normativi dejavnosti, prostorski akti in druge osnove),
-
stroški in koristi, ki se upoštevajo pri ocenjevanju investicije v ekonomski dobi, so: investicijski stroški, stroški vzdrževanja, stroški obratovanja, stroški zapiranja javne železniške infrastrukture in koristi investicije, katere lahko izrazimo v denarju, ter nedenarne koristi (posredne in neposredne),
-
stroški in koristi se ugotavljajo po dinamični metodi za celotno ekonomsko dobo investicije,
-
izhodiščni podatki morajo biti usklajeni s podatki, s katerimi razpolagajo ali jih objavljajo institucije z javnimi pooblastili,
-
vsi denarno prikazani stroški in koristi so izraženi na primerljivih osnovah (stalne cene, diskontiranje, eskontiranje),
-
vsaka varianta vsebuje izračun finančno-tržnih, ekonomskih in drugih kazalnikov učinkovitosti investicij ter opis rezultatov na podlagi meril, ki jih ni možno izraziti v denarju,
-
predpostavke za projekcije morajo biti utemeljene in verodostojne,
-
pri ocenjevanju investicijskih projektov se uporablja splošna diskontna stopnja iz 8. člena uredbe, ki določa enotno metodologijo za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije na področju javnih financ;
4.
Ugotavljanje občutljivosti variant:
-
z analizo občutljivosti se opredelijo kritični parametri investicijskega projekta, pri katerih so projekcije manj zanesljive, in sicer po vrstnem redu vplivanja na končni rezultat investicije oziroma po stopnjah tveganja (z analizo tveganja), ter
-
izkažejo ugotovitve analize o mogočih vplivih na pričakovan končni rezultat oziroma o mogočih odmikih od projekcij;
5.
Izbor najboljše variante in predstavitev izsledkov:
-
vsako varianto je treba presojati tudi z vidika najpomembnejših omejitvenih dejavnikov (finančnih, zakonskih, regionalnih, okoljevarstvenih, institucionalnih in drugih dejavnikov),
-
pri predstavitvi izsledkov morajo biti navedeni cilji, opis obravnavanih variant, primerjava variant, razlogi za izbiro najboljše (optimalne) variante ter način ocenjevanja izbire najboljše variante.