19. člen
(nadzor na kraju samem za podpore na površino)
(1)
Ob nadzoru na kraju samem inšpektor pregleda izbrane enote ali poljine. Kot pomoč pri izvedbi nadzora na kraju samem lahko inšpektor uporablja razpoložljive grafične podatke, kot so: kopije katastrskih načrtov z vrisanimi enotami dejanske rabe in poljinami (površinami pod posameznimi vrstami poljščin), digitalni ortofoto načrti, digitalni katastrski načrti, podatki o rabi kmetijskih zemljišč, zajeti iz ortofoto načrtov, in satelitski posnetki.
(2)
Površina enote dejanske rabe ali površina poljine se ugotavlja z metodami določenimi v internih navodilih inšpektorata. Pri tem se ugotavlja površina, ki se dejansko uporablja.
(3)
Če so vetrozaščitni pasovi, žive meje, omejki, jarki, kamnite ograje, suhozidi, razna sušila (kozolci, ostrvi, ipd.) in poljske poti sestavni del tradicionalne kulturne krajine in dobre kmetijske prakse, se njihova površina šteje za dejansko uporabljeno površino, pod pogojem, da ne presega širine dveh metrov.
(4)
Izvajanje ukrepov SKOP se lahko ugotavlja tudi na podlagi evidenc, ki jih določajo predpisi, ki urejajo SKOP.
(5)
Območja, za katera se izvede inšpekcijski nadzor z uporabo daljinskega zaznavanja, se, če je to mogoče, izberejo z upoštevanjem ustreznih dejavnikov tveganja.
(6)
V zvezi z izvedbo inšpekcijskega nadzora z daljinskim zaznavanjem:
a)
se opravi fotointerpretacija satelitskih posnetkov ali ortofotoposnetkov vseh enot rabe in poljin, ki jih je treba pregledati, da se identificira pokrovnost in izmeri površina;
b)
se opravijo pregledi na kraju samem za vse zahtevke, za katere s fotointerpretacijo ni mogoče natančno potrditi prijave površin in zahtevka.
(7)
Če pri inšpekcijskem nadzoru na kraju samem, ki je opravljen na osnovi daljinskega zaznavanja niso ugotovljene nepravilnosti, ni potrebno, da inšpekcijski zapisnik podpiše nosilec kmetijskega gospodarstva ali njegov zastopnik.