50. člen
Pošiljanje in vročanje pisanj
(1)
Pisanja pristojnih organov se osebam na ozemlju držav članic pošiljajo neposredno po pošti s priloženim potrdilom o opravljeni osebni vročitvi, če mednarodna pogodba ne določa drugače.
(2)
Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se pisanja lahko pošljejo preko pristojnih organov držav članic v naslednjih primerih:
1.
če je naslov osebe neznan ali nezanesljiv;
2.
če predpisi o vročanju države prosilke zahtevajo drugačno potrdilo o vročitvi pisanj od potrdila, ki se ga prejme pri vročanju po pošti;
3.
če vročitev neposredno po pošti ni bila mogoča;
4.
če država prosilka iz utemeljenih razlogov meni, da bo pošiljanje po pošti neučinkovito ali neprimerno.
(3)
Če se domneva, da naslovnik ne razume jezika pisanj, jih je treba v celoti ali vsaj v pomembnih delih prevesti v jezik ali enega od jezikov držav članice, na ozemlju katere je naslovnik. Če je organu, ki je izdal pisanja, znano, da naslovnik razume samo nek drug jezik, je treba pisanja ali vsaj njihove pomembne dele prevesti v ta drugi jezik.
(4)
Če pisanje, ki ga je treba vročiti, nima pravnega pouka, mora biti v pisanju ali v priloženem obvestilu navedeno, da pri organu, ki je pisanje izdal in katerega naslov mora biti naveden, naslovnik lahko zahteva pojasnilo o pravicah in dolžnostih v zvezi z vročenim pisanjem.