Taboriščniku (v nemških koncentracijskih taboriščih, v italijanskih koncentracijskih taboriščih Gonars, Padova, Rab, Renicci, Treviso, Visco, Cairo Montenotte in Frascette di Alatri, v hrvaških – ustaških taboriščih Jasenovac, Stara Gradiška, Lobor in Lepoglava ter v madžarskem taborišču Sarvar) in zaporniku iz 2. člena tega zakona, se čas prebit v koncentracijskem taborišču ali zaporu prizna kot posebna doba v dvojnem štetju, čas po 15. maju 1945 do povratka v domovino pa v dejanskem trajanju.
Internirancu (italijanska in druga taborišča), ukradenemu otroku, izgnancu, delovnemu deportirancu, beguncu in prisilnemu mobilizirancu se prizna pokojninsko dobo v dejanskem trajanju do povratka v domovino.
Kot čas do povratka v domovino se šteje čas do 31. 12. 1945, po tem datumu pa le, če žrtev vojnega nasilja dokaže, da se pred tem ni mogla vrniti iz razlogov, ki jih ni sama povzročila.
Žrtvi vojnega nasilja, ki je bila v času, prebitem v okoliščinah za priznanje statusa žrtev vojnega nasilja iz prvega in drugega odstavka tega člena mlajša od 15 let, se čas, prebit v teh okoliščinah, šteje v pokojninsko dobo kot posebna doba.
Če ima žrtev vojnega nasilja priznano posebno dobo iz drugega naslova, lahko uveljavi pravico iz tega člena, če je to zanjo ugodnejše.
Za polni mesec šteje, če je nasilje trajalo več kot 15 dni.