13. člen
(Izračun izpostavljenosti pri banki, ki uporablja razvito metodo za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem)
(1)
Banka, ki uporablja razvito metodo za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem v skladu s sklepom o kreditnih zavarovanjih, lahko pri ugotavljanju izpolnjevanja omejitev iz 8. in 9. člena tega sklepa namesto celotnega izvzetja ali zmanjšanja izpostavljenosti iz točk (e), (f), (g) in (i) 12. člena tega sklepa uporabi vrednost, ki je nižja od vrednosti izpostavljenosti, vendar ni nižja od polno prilagojene vrednosti izpostavljenosti do posameznih oseb.
Polno prilagojena vrednost izpostavljenosti (E*) iz prvega pododstavka tega odstavka se izračuna v skladu s tretjim in četrtim poglavjem sklepa o kreditnih zavarovanjih.
(2)
Banka, ki uporablja pristop iz prvega odstavka tega člena, mora izvajati redne teste izjemnih situacij v povezavi s tveganjem koncentracije, ki morajo vključevati tveganja iz naslova mogočih sprememb na trgu, ki bi lahko škodljivo vplivale na kapitalsko ustreznost banke, in tveganja iz naslova unovčevanja zavarovanja s premoženjem v izjemnih situacijah.
Če test izjemnih situacij pokaže manjšo unovčljivo vrednost sprejetega zavarovanja s premoženjem, kakor bi se upoštevala na podlagi pristopov iz prvega odstavka tega člena, mora banka pri izračunu vrednosti izpostavljenosti zaradi ugotavljanja izpolnjevanja omejitev iz 8. in 9. člena tega sklepa upoštevati ustrezno zmanjšano vrednost zavarovanja.
(3)
Banka, ki uporablja pristop iz prvega odstavka tega člena, mora v svojo strategijo oziroma politiko za upravljanje s tveganjem koncentracije vključiti naslednje:
(a)
politike in postopke za obravnavo tveganja iz naslova neusklajenosti med zapadlostjo izpostavljenosti in kreditnega zavarovanja za navedene izpostavljenosti;
(b)
politike in postopke za primere, ko test izjemnih situacij pokaže manjšo unovčljivo vrednost prejetega zavarovanja, kakor bi se upoštevala na podlagi pristopa iz prvega odstavka tega člena;
(c)
politike in postopke v povezavi s tveganjem koncentracije, ki izhaja iz uporabe kreditnih zavarovanj, še posebej glede velikih posrednih izpostavljenosti (npr. do posameznega izdajatelja vrednostih papirjev, ki se upoštevajo kot zavarovanje).