Upravna enota lahko zavrne izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, če je bil tujec s pravnomočno sodbo:
-
obsojen za kaznivo dejanje na zaporno kazen najmanj treh let,
-
obsojen na zaporne kazni, katerih skupna dolžina presega pet let,
-
po 25. juniju 1991 obsojen za kaznivo dejanje iz petnajstega ali šestnajstega poglavja Kazenskega zakona SFRJ (Uradni list SFRJ, št. 44/76, 34/84, 74/87, 57/89, 3/90 in 39/90), uperjeno zoper Republiko Slovenijo oziroma druge vrednote, ki jih v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije varuje kazenska zakonodaja Republike Slovenije, ne glede na to, kje je bilo to dejanje storjeno, ali
-
obsojen za kaznivo dejanje iz triintridesetega, štiriintridesetega ali petintridesetega poglavja Kazenskega zakonika Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 in 23/99), ali obsojen za kaznivo dejanje iz štirinajstega, triintridesetega, štiriintridesetega ali petintridesetega poglavja Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/08, 66/08 – popr. 39/09, 55/09 – odločba US),
-
obsojen s strani tujega ali mednarodnega sodišča za kaznivo dejanje genocida, hudodelstva zoper človečnost ali vojnega hudodelstva, ne glede na to, kje je bilo dejanje storjeno.
Pri odločanju na podlagi prejšnjega odstavka upravna enota upošteva dolžino prebivanja tujca v državi, njegove osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi, ki ga vežejo na Republiko Slovenijo ter posledice, ki bi jih za tujca povzročila zavrnitev izdaje dovoljenja za stalno prebivanje.
Če je zoper tujca v Republiki Sloveniji, v drugi državi ali pred mednarodnim sodiščem uveden kazenski postopek za kaznivo dejanje iz tretje, četrte ali pete alineje prvega odstavka tega člena, se postopek izdaje dovoljenja za stalno prebivanje prekine do pravnomočne odločitve v kazenskem postopku.