(1)
Če mednarodno sodišče na podlagi drugega odstavka 10. člena haškega statuta oziroma na podlagi drugega odstavka 9. člena ruandskega statuta zahteva pregon in sojenje osebi, ki po mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ne sme biti preganjana in kaznovana zaradi kaznivega dejanja, za katero je bila s pravnomočno sodno odločbo oproščena ali obsojena ali je bil kazenski postopek zoper njo pravnomočno ustavljen ali je bila zoper njo obtožba pravnomočno zavrnjena, postopa Vrhovno sodišče Republike Slovenije na naslednji način in po naslednjem vrstnem redu:
a)
ukrene vse potrebno za morebitno zagotovitev navzočnosti osebe pred mednarodnim sodiščem, pri čemer ne sme biti uporabljen ukrep odvzema prostosti;
b)
mednarodno sodišče nemudoma obvesti o dejstvih in okoliščinah, zaradi katerih meni, da oseba ne sme biti preganjana in kaznovana zaradi kaznivega dejanja, za katero je bila s pravnomočno sodno odločbo oproščena ali obsojena ali je bil kazenski postopek zoper njo pravnomočno ustavljen ali je bila obtožba zoper njo pravnomočno zavrnjena; obvestilu priloži vso potrebno dokumentacijo, iz katere je razvidno dejansko in pravno stanje obravnavane zadeve;
c)
če mednarodno sodišče po prejemu obvestila iz prejšnje točke vztraja pri zahtevi za pregon in sojenje osebe, Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi ugodi;
d)
v primeru iz prejšnje točke se po sklepu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, s katerim je zahtevi mednarodnega sodišča ugodilo, uporabijo tudi ostale določbe tega zakona glede odvzema prostosti, priprtja in predaje osebe mednarodnem sodišču.
(2)
V vseh primerih, ko mednarodno sodišče vztraja pri zahtevi za pregon in sojenje osebi, ki po oceni domačega sodišča izpolnjuje pogoje iz prejšnjega odstavka, ministrstvo, pristojno za pravosodje, o zadevi obvesti generalnega tajnika Združenih narodov in komisarja Sveta Evrope za človekove pravice.
(3)
O zahtevah mednarodnega sodišča iz tega člena odloča Vrhovno sodišče Republike Slovenije v senatu petih sodnikov.