1. Dohodek rezidenta države pogodbenice, ki izhaja iz nepremičnin, ki so v drugi državi pogodbenici, (vključno z dohodkom iz kmetijstva ali gozdarstva) se lahko obdavči v tej drugi državi.
2. Izraz “nepremičnine“ ima pomen, ki ga določa zakonodaja države pogodbenice, v kateri je zadevna nepremičnina. Določbe te konvencije o nepremičninah se uporabljajo tudi za premoženje, ki je sestavni del nepremičnin, živino in opremo, ki se uporablja v kmetijstvu in gozdarstvu, pravice, za katere veljajo določbe splošnega prava v zvezi z zemljiško lastnino, vsako opcijo ali podobno pravico za pridobitev nepremičnin, užitek na nepremičninah in pravice do spremenljivih ali stalnih plačil kot odškodnino za izkoriščanje ali pravico do izkoriščanja nahajališč rud, virov ter drugega naravnega bogastva, pravico do naložb ustvarjenih z raziskovanjem ali izkoriščanjem morskega dna in podzemlja ter njunih naravnih bogastev, vključno s pravico do deležev v teh naložbah ali do koristi iz njih. Ladje in letala se ne štejejo za nepremičnine.
3. Določbe prvega odstavka se uporabljajo za dohodek, ki se ustvari z neposredno uporabo, oddajanjem v najem ali vsako drugo obliko uporabe nepremičnine.
4. Kadar ima zaradi lastništva deležev ali drugih kapitalskih pravic v družbi lastnik takih deležev ali kapitalskih pravic pravico uživati nepremičnine v posesti družbe, se dohodek iz neposredne uporabe, oddajanja v najem ali vsake druge oblike take pravice do uživanja lahko obdavči v državi pogodbenici, v kateri je tako premoženje.
5. Določbe prvega, tretjega in četrtega odstavka se uporabljajo tudi za dohodek iz nepremičnin podjetja in za dohodek iz nepremičnin, ki se uporabljajo za opravljanje samostojnih osebnih storitev.