Državni tožilci opravljajo državnotožilsko službo v poslovnem času državnega tožilstva, določenem v Državnotožilskem redu, v pripravljenosti in dežurstvu.
Državni tožilec ima pravico do dnevnega počitka v trajanju nepretrgoma najmanj 12 ur in do tedenskega počitka v trajanju nepretrgoma 24 ur. V izjemnih primerih lahko državni tožilec pisno soglaša, da bo opravljanje državnotožilske službe preseglo omejitve iz prejšnjega stavka.
S pripravljenostjo in dežurstvom se izven poslovnega časa državnega tožilstva zagotavlja opravljanje nujnih procesnih dejanj, določenih v zakonu, in usmerjanje policije v predkazenskem postopku.
Pripravljenost pomeni dosegljivost državnega tožilca po telefonu ali s pomočjo drugih sredstev za potrebe zagotavljanja opravljanja nujnih procesnih dejanj oziroma usmerjanja policije v predkazenskem postopku in potrebe prihoda na delovno mesto ali na kraj, kjer je treba opraviti nujno procesno dejanje. Najdaljši sprejemljivi čas prihoda na delovno mesto ali na drug kraj, kjer se izvaja nujno procesno dejanje, se določi z Državnotožilskim redom. Ure pripravljenosti se ne štejejo v delovni čas.
V času dežurstva državni tožilec opravlja nujna procesna dejanja oziroma usmerja policijo v predkazenskem postopku na delovnem mestu ali na kraju, kjer je treba opraviti nujno procesno dejanje. Ure dežurstva se štejejo v delovni čas.
Vodja državnega tožilstva lahko odredi zagotavljanje opravljanja nujnih procesnih dejanj oziroma usmerjanja policije v predkazenskem postopku izključno z dežurstvom, če zaradi pogostosti nujnih procesnih dejanj ni mogoče zagotoviti njihove učinkovite izvedbe s pripravljenostjo. Dežurstvo mora predhodno odobriti generalni državni tožilec na podlagi pisnega predloga vodje državnega tožilstva. Ko državni tožilec v času dežurstva ne opravlja nujnih procesnih dejanj, mora biti dosegljiv na delovnem mestu.
Državno tožilstvo vodi posebno evidenco o opravljanju pripravljenosti in dežurstva ter evidenco delovnega časa državnih tožilcev, ki so dali soglasje po drugem odstavku tega člena. Evidenci mora na podlagi zahteve predložiti generalnemu državnemu tožilcu ali ministrstvu, pristojnemu za pravosodje.