(1)
Za osebna in zakonska premoženjska razmerja zakoncev se uporabi pravo države, katere državljana sta.
(2)
Če sta zakonca državljana različnih držav, se uporabi pravo države, v kateri imata stalno prebivališče.
(3)
Če zakonca nimata niti istega državljanstva niti stalnega prebivališča v isti državi, se uporabi pravo države, v kateri sta imela zadnje skupno prebivališče.
(4)
Če prava, ki naj se uporabi, ni mogoče določiti po prvem, drugem ali tretjem odstavku tega člena, se uporabi pravo, ki je z razmerjem v najtesnejši zvezi.