3. člen
(ohranjanje habitatnih tipov v ugodnem stanju)
(1)
Habitatni tip je v ugodnem stanju, če je naravna razširjenost habitatnega tipa in območij, ki jih posamezen habitatni tip znotraj te razširjenosti pokriva, stabilna ali se veča, če obstajajo in bodo v predvidljivi prihodnosti verjetno še obstajali specifična struktura habitatnega tipa in naravni procesi ali ustrezna raba, ki zagotavljajo njegovo dolgoročno ohranitev, in če je zagotovljeno ugodno stanje za ta habitatni tip značilnih prosto živečih rastlinskih in živalskih vrst (v nadaljnjem besedilu: rastlinske in živalske vrste).
(2)
Specifične strukture habitatnega tipa in naravni procesi oziroma ustrezna raba iz prejšnjega odstavka tega člena so določeni v prilogi 2, ki je sestavni del te uredbe, in sicer na način opredelitve najpomembnejših varstvenih ciljev za doseganje ustreznih ekoloških razmer za posamezne skupine habitatnih tipov.
(3)
Ekološke razmere so ustrezne, kadar se izkazujejo take lastnosti nežive ali žive narave, ki omogočajo obstoj habitatnega tipa in njegovo ugodno stanje.