(1)
Ne glede na določbe 11. in 12. člena te uredbe se pri določitvi ukrepov preprečevanja onesnaževanja podzemne vode na območju vodnega telesa ali območju skupine vodnih teles, za katerega je določen status območja degradiranega okolja, upošteva, da se v kmetijstvu izvajajo strožji ukrepi zmanjševanja vnosa rastlinskih hranil v tla, kot jih določajo predpisi, ki urejajo vnos rastlinskih hranil v tla, in predpisi, ki urejajo režim varstva na vodovarstvenih območjih, samo, če reprezentativna agregirana vrednost nitratov presega standard kakovosti podzemne vode za nitrate iz priloge 1 te uredbe in če iz posebne analize stanja onesnaženosti podzemne vode sledi, da je preseganje standarda kakovosti podzemne vode za nitrate pretežno posledica rabe rastlinskih hranil v kmetijstvu.
(2)
Analiza stanja onesnaženosti podzemne vode iz prejšnjega odstavka se pripravi kot strokovna podlaga za izdajo predpisa, ki v skladu z zakonom, ki ureja varstvo okolja, določa ukrepe preprečevanja onesnaževanja podzemne vode na območju vodnega telesa ali območju skupine vodnih teles, za katere je določen status območja degradiranega okolja.
(3)
Če se določi na območju vodnega telesa ali območju skupine vodnih teles status območja degradiranega okolja zaradi onesnaženosti s fitofarmacevtskimi sredstvi, je treba pri pripravi sanacijskih ukrepov upoštevajo tudi določbe o varstvu vodnega okolja iz predpisov, ki urejajo fitofarmacevtska sredstva.