22. Predlagatelj izpodbijani pravni ureditvi, ki omejuje tek neplačanih zamudnih obresti, očita tudi, da neutemeljeno posega v upnikovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena v zvezi s 67. členom Ustave. Če namreč dolžnik zamuja z izpolnitvijo svoje denarne obveznosti, po mnenju predlagatelja upniku vsak dan, ko traja dolžnikova zamuda, nastaja škoda, ki je enaka najmanj donosu, ki bi ga dosegel z najmanj tvegano naložbo.
23.
Pravica do zasebne lastnine je zagotovljena v 33. členu Ustave. Ustavno sodišče je moralo presoditi, ali je zakonodajalec s tem, ko je določil, da prepoved teka zamudnih obresti ultra alterum tantum velja tudi za zamudne obresti, posegel v upnikovo pravico do zasebne lastnine.
24.
Ustavni pojem lastnine je širši od civilnega pojma lastninske pravice. Varstvo med drugim zajema tudi terjatve,(12) tj. premoženjske pravice upnika v razmerju do dolžnika, ki naj opravi določeno izpolnitev. V obravnavani zadevi je predmet varstva v najširšem smislu upnikova denarna terjatev, ki je sestavljena iz glavnice in - v primeru zamude - zamudnih obresti. Na glavnico samo po sebi izpodbijana ureditev ne vpliva. Prav tako izpodbijana ureditev nima vpliva na odločitev, ali dolžnik upniku dolguje tudi zamudne obresti. Te dolžnik dolguje že na podlagi zakona, če je z izpolnitvijo denarne obveznosti v zamudi (prvi odstavek 378. člena OZ). Višino obrestne mere zamudnih obresti določa zakon, upnik in dolžnik pa se lahko dogovorita tudi, da je obrestna mera zamudnih obresti nižja ali višja od zakonsko določene (378. in 379. člen OZ). Zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih zamudnih obresti doseže glavnico (376. člen OZ).
25.
Vprašanje morebitne potrebe po varstvu pravic upnika oživi na točki, ko (in če) vsota zapadlih in neplačanih zamudnih obresti doseže glavnico. S tem trenutkom zamudne obresti nehajo teči. Ker dolžnik upnikov denar od tega trenutka dalje uporablja brezplačno, za vračilo ni več stimuliran: ne glede na nadaljnje trajanje zamude bodo zapadle pa neplačane zamudne obresti nehale teči, ko bodo dosegle glavnico. S trenutkom, ko obresti nehajo teči, torej upniku (lahko) nastaja škoda.(13)
26.
Škodo, ki nastane upniku zaradi zamude, praviloma krijejo že zamudne obresti, ki so tipizirana odškodnina(14) in jih upnik prejme ne glede na to, ali mu je škoda sploh nastala (prvi odstavek 380. člena OZ), po (morebitnem) prenehanju teka zamudnih obresti pa lahko upnik (morebitno) nadaljnjo škodo uveljavlja v okviru pravice do popolne odškodnine. Tudi v to pravico izpodbijana določba ne posega.(15)
27.
Odločba št. U-I-202/93, na katero se predlagatelj sklicuje, se nanaša na vprašanje dopustnosti posega zakonodajalca v avtonomijo urejanja pogodbenih razmerij, ko gre za višino pogodbenih obresti. Ker vprašanja, ki se nanašajo na samo obveznost plačila in na tek zamudnih obresti, niso prepuščena avtonomiji strank obligacijskega razmerja, se na to odločbo v obravnavanem primeru ni mogoče sklicevati.
28.
Glede na navedeno zakonodajalec z določitvijo prepovedi teka ultra alterum tantum za zamudne obresti ni posegel v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena v povezavi s 67. členom Ustave. Ali bi moral zakonodajalec za ves čas trajanja zamude upniku zagotoviti zamudne obresti ali zadostuje možnost uveljavljanja odškodninskega zahtevka, ko in če do nadaljnje škode pride, pa je vprašanje primernosti ureditve, ki sodi v polje proste presoje zakonodajalca.