29. Ker je Ustavno sodišče uporabo 367. člena OZ razširilo tudi na zamudne obresti, ki izvirajo iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, in tečejo po 1. 1. 2002, predlagatelj 367. členu OZ očita nejasnost in s tem neskladje z enim izmed načel pravne države (2. člen Ustave). Meni, da pojma obresti in glavnice nista dovolj natančno določena, zlasti naj ne bi bilo jasno, ali je treba upoštevati nominalno ali valorizirano glavnico in ali je pri obračunu višine zapadlih, pa neplačanih obresti treba upoštevati tudi tisti del obrestne mere, ki opravlja funkcijo ohranjanja realne vrednosti glavnice.
30.
Eno od načel pravne države zahteva, da so predpisi jasni in določni, tako da je mogoče nedvomno ugotoviti vsebino in namen norme. Navedeno velja za vse predpise, zlasti pa je to pomembno pri predpisih, ki vsebujejo pravne norme, ki določajo pravice ali dolžnosti pravnih subjektov. Zahteva po jasnosti in določnosti seveda ne pomeni, da morajo biti predpisi taki, da jih ne bi bilo treba razlagati. Uporaba predpisov vedno pomeni njihovo razlago. Za razumevanje posamezne določbe pogosto ne zadošča razlaga zgolj sporne določbe, temveč je treba upoštevati tudi kontekst celotne ureditve posameznega instituta,(16) v obravnavanem primeru denarnih obveznosti. Norma je nejasna, kadar se z ustaljenimi metodami razlage pravnih norm ne da ugotoviti njene vsebine, ne pa zgolj zato, ker ne daje odgovorov na vsa vprašanja, ki se utegnejo pojaviti pri njenem izvrševanju v praksi (U-I-277/05 z dne 9. 2. 2006, Uradni list RS, št. 21/06 in OdlUS XV, 15).
31.
Vprašanji, ali je treba za razmerja, nastala pred uveljavitvijo OZ, upoštevati nominalno ali valorizirano glavnico in ali je pri obračunu višine zapadlih, pa neplačanih obresti treba upoštevati tudi tisti del obrestne mere, ki opravlja funkcijo ohranjanja realne vrednosti glavnice, sodita v okvir razlage zakona. Predlagatelj od Ustavnega sodišča pričakuje odgovor na vprašanje, katera razlaga je pravilna. Razlaga zakonskih določb in skrb za enotno sodno prakso je v prvi vrsti stvar sodišča. Pristojnost Ustavnega sodišča namreč ni pojasnjevati, kako naj sodišče razlaga zakon. Različne razlage so lahko predmet presoje pred Ustavnim sodiščem šele, ko je treba iz pravnega reda izločiti neustavno razlago. Da bi za razlago pomembne določbe OZ in predpisov, na katere OZ odkazuje, omogočale neustavno razlago, pa predlagatelj ne zatrjuje. Izpodbijana določba zato ni v neskladju z 2. členom Ustave.
32.
Ureditev, po kateri se pravilo 376. člena OZ uporablja tudi za zamudne obresti, je po mnenju predlagatelja v neskladju z 2. členom Ustave končno zato, ker pravilo ne ultra alterum tantum velja tudi, če upnik terjatev sodno uveljavlja in lahko upnik prav zaradi dolžine sodnega postopka "izgubi pravico, ki je predmet tega postopka". Te trditve predlagatelj ne obrazloži, zato je Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.