40. člen
(obseg ohranjanja posameznih avtohtonih in drugih pasem v genski banki – ohranjanje in situ)
(1)
Osnovni kriterij za določitev obsega genske banke (ohranjanje in situ) in vivo je število plemenic po posameznih vrstah iz razreda stopnje ogroženosti "ogrožena" (5. člen). Ustanovljene genske banke delujejo po programu v skladu z načeli ohranjanja in zaščite ter karakterizacije pasme in morajo biti rejsko ter selekcijsko oskrbovane.
(2)
Od vsake slovenske avtohtone pasme je v genski banki (ohranjanje in situ) vsaj toliko plemenic, kot je to zapisano v razredu "ogrožena" po vrstah v tabeli v 5. členu. Število in razmerje plemenice:plemenjaki mora omogočati nesorodstvena parjenja oziroma kadar to ni mogoče, zagotavljati najmanjši obseg parjenja v sorodstvu. V gensko banko slovenskih avtohtonih pasem so vključene vse avtohtone pasme navedene v zakonu in tiste pasme, ki se priznajo v skladu z zakonom za slovenske avtohtone pasme.
(3)
Za tradicionalne pasme s stopnjo ogroženosti "kritična" in "ogrožena", veljajo enaka določila, kot so določena v prejšnjem odstavku.
(4)
Od tujerodnih pasem praviloma ni v genski banki (ohranjanje in situ) nobena pasma; izjema so pasme, ki jih zaradi veterinarskih (zdravstvenega stanja) in zootehniških razlogov (inbriding, ipd) ni mogoče dokupiti.
(5)
Osnova za odločitev o vključitvi posamezne pasme v gensko banko (ohranjanje in situ) je letna zootehniška ocena pasem, ki jo opravi organizacija.