Sklep o izračunu kapitalske zahteve za kreditno tveganje po pristopu na podlagi notranjih bonitetnih sistemov za banke in hranilnice

Če banka uporablja statistične modele in druge mehanske metode za razvrščanje izpostavljenosti v bonitetne razrede dolžnikov ali skupine izpostavljenosti, mora:

dokazati, da ima model dobro napovedno moč in da kapitalska zahteva zaradi njegove uporabe ni izkrivljena. Vhodne spremenljivke predstavljajo razumno in učinkovito osnovo za napovedovanja. Model je v čim večji meri nepristranski;

vzpostaviti proces za vrednotenje vhodnih podatkov v model, ki vključuje oceno natančnosti, popolnosti in primernosti podatkov;

dokazati, da so uporabljeni podatki za izgradnjo modela reprezentativni za populacijo dejanskih dolžnikov ali izpostavljenosti banke;

vzpostaviti redni ciklus preverjanja veljavnosti modela, ki vključuje spremljanje delovanja in stabilnosti modela, pregled specifikacij modela in testiranje pridobljenih rezultatov modela glede na dejanske izide;

dopolnjevati statistični model s človeško presojo in človeškim nadzorom in tako pregledovati razvrstitve na podlagi modela ter zagotavljati pravilno uporabo modelov. Cilj postopkov preverjanja je ugotavljanje in omejevanje napak, povezanih s šibkostmi modela. Človeška presoja mora upoštevati vse pomembne informacije, ki jih model ne obravnava. Banka mora dokumentirati, kako naj bodo človeška presoja in rezultati modela medsebojno povezani.

Banka, ki uporablja zunanji model ali dele zunanjega modela za razvrščanje izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine, mora poleg zahtev iz prvega odstavka tega člena izpolnjevati še naslednje zahteve:

uporabniki morajo biti ustrezno izobraženi za uporabo modela,

na razpolago morajo biti notranji inštruktorji,

pripravljen mora biti načrt za zagotovitev potrditve primernosti zunanjega modela,

zagotovljen mora biti nadaljnji razvoj modela v prihodnosti, če je potrebno,

zagotovljena mora biti možnost ocene delovanja modela in po potrebi prilagoditve tudi, kadar zunanji prodajalec preneha dajati podporo ali v podobnih primerih.

Zunanji model je model ali deli modela, ki jih uporablja banka in ki jih je razvila neodvisna zunanja tretja stranka, ki uporablja določene vhodne podatke za razvrščanje izpostavljenosti v določene bonitetne razrede ali skupine ali za ocenjevanje določenih parametrov tveganja.