19. člen
(Splošno)
(1)
Bonitetni sistem banke mora obsegati vse metode, procese, kontrole, zbiranje podatkov in informacijske sisteme, ki podpirajo ocenjevanje kreditnega tveganja, razvrščanje izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine in določitev ocen parametrov tveganja.
(2)
Če banka uporablja več bonitetnih sistemov, mora biti načelo razvrščanja dolžnika ali izpostavljenosti v bonitetni sistem dokumentirano in uporabljeno na način, ki ustrezno odraža stopnjo tveganja.
(3)
Banka mora redno pregledovati merila in procese razvrščanja, da ugotovi, ali so bonitetni sistemi še naprej primerni za trenutno strukturo izpostavljenosti in zunanje pogoje.
(4)
Če banka uporablja neposredne ocene parametrov tveganja, se lahko slednji obravnavajo kot rezultati bonitetnih razredov na zvezni bonitetni lestvici.
(5)
Neposredne ocene parametrov tveganja so ocene, ki jih banka pridobi neposredno iz modela ali metode, za vsakega dolžnika in/ali izpostavljenost posebej. V tem primeru se lahko ta ocena obravnava kot bonitetni razred na zvezni bonitetni lestvici.