(1)
Obsojenec, ki med prestajanjem kazni zapora dela, ima za vsak mesec dela s polnim delovnim časom pravico do dveh dni letnega dopusta. Če obsojenec redno dela s časom krajšim od polnega, se mu določi sorazmerni del letnega dopusta tako, da se opravljene ure dela seštejejo in se mu za seštevek, ki je enak mesečni obveznosti ur za polni delovni čas, določita dva dneva letnega dopusta. Po kriterijih, ki jih predpiše minister, pristojen za pravosodje, obsojenec lahko dobi do šest dni dodatnega letnega dopusta v enem letu, pri čemer se upošteva stalnost in prizadevnost obsojenca pri delu. Obsojenec, ki je kazen zapora nastopil iz pripora, lahko za čas, ko je v priporu delal, pridobi največ 30 dni letnega dopusta v letu, ko je nastopil kazen zapora.
(2)
Obsojenec, ki se med prestajanjem kazni zapora v skladu z osebnim načrtom izobražuje, ima za vsak mesec uspešno opravljenega izobraževanja pravico do dveh dni letnega počitka. Obsojenec lahko dobi do šest dni dodatnega letnega počitka v enem letu, pri čemer se upoštevajo učna uspešnost, prizadevnost in prisotnost pri pouku. Odločitev o odmeri in izrabi letnega počitka se zapiše v osebnem načrtu obsojenca. Za izrabo letnega počitka se smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki urejajo izrabo letnega dopusta.
(3)
Če obsojenec med trajanjem letnega dopusta zboli, se mu ta čas ne šteje v letni dopust.
(4)
Dopust mora obsojenec izkoristiti najpozneje eno leto po pridobitvi pravice. Odločbo o odmeri letnega dopusta izda direktor zavoda oziroma vodja dislociranega oddelka najpozneje do konca meseca januarja za preteklo leto.
(5)
Če obsojenec preživlja svoj letni dopust v zavodu, ga lahko po zmožnostih zavoda preživi v posebnih prostorih. Režim v posebnih prostorih oziroma med letnim dopustom mora biti organiziran tako, da omogoča sprostitev, razvedrilo, rekreacijo in počitek, skladno z možnostmi zavoda.