(1)
Sodnik ustavnega sodišča, ki mu je prenehala funkcija in iz objektivnih razlogov ne more nadaljevati z opravljanjem prejšnje funkcije ali dobiti druge ustrezne zaposlitve in ne izpolnjuje minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine brez zmanjšanja v skladu s predpisi, ki urejajo obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s posebnimi predpisi, v katerih je urejena pravica do starostne pokojnine, ima, dokler ne začne opravljati funkcije, se ne zaposli ali začne opravljati pridobitne dejavnosti oziroma dokler ne izpolni navedenih pogojev za upokojitev, pravico do nadomestila plače v višini 80 odstotkov zadnje mesečne plače, ki jo je prejel, ko je opravljal funkcijo sodnika ustavnega sodišča, vendar najdlje eno leto od prenehanja te funkcije. Če je sodnik ustavnega sodišča namesto zadnje plače prejel nadomestilo, se nadomestilo plače iz tega člena odmeri od zadnje mesečne plače, ki bi jo prejel, če bi opravljal funkcijo.
(2)
Pravica do nadomestila plače iz prejšnjega odstavka se lahko podaljša do izpolnitve pogojev za upokojitev, navedenih v prejšnjem odstavku, vendar najdlje še za eno leto.
(3)
Čas prejemanja nadomestila plače se sodniku ustavnega sodišča, ki mu je prenehala funkcija, šteje v pokojninsko dobo. V tem času je socialno zavarovan po predpisih, ki urejajo socialno zavarovanje oseb v delovnem razmerju, ob upokojitvi pa mu pripada pravica do odpravnine.
(4)
Sodnik ustavnega sodišča, ki mu je funkcija prenehala pred potekom enega leta od izvolitve v državnem zboru, nima pravice do nadomestila plače.