V okviru mreže javne službe lahko izvajajo storitev celodnevnega institucionalnega varstva tudi javni zdravstveni zavodi, ki opravljajo zdravstveno dejavnost na sekundarni ravni, če se ta dejavnost opredeli v ustanovitvenem aktu zavoda in registrira v skladu s predpisi.
Javni zdravstveni zavod iz prejšnjega odstavka lahko začne opravljati storitev celodnevnega institucionalnega varstva potem ko ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, ugotovi, da izpolnjuje minimalne tehnične, kadrovske in druge pogoje iz 60. člena tega zakona.
Storitev iz tega člena se izvaja na način in pod pogoji, ki jih določajo ta zakon in predpisi, izdani na njegovi podlagi. Nadzor nad izvajanjem te storitve opravlja socialna inšpekcija iz 102. člena tega zakona, pri čemer se smiselno uporabljajo določbe tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, o nadzoru.
Institucionalno varstvo v javnem zdravstvenem zavodu se izvaja za osebe, ki so upravičenci po tem zakonu in predpisih, izdanih na njegovi podlagi, in pri katerih je akutno zdravljenje v tem zavodu zaključeno, vendar pa jim zdravstveno stanje ne omogoča samostojnega življenja niti z zagotovljeno zdravstveno in socialno obravnavo na domu, neposredna premestitev v institucionalno varstvo pa še ni možna.
Oseba iz prejšnjega odstavka se namesti v javnem zdravstvenem zavodu na podlagi dogovora o vrsti, trajanju in načinu zagotavljanja storitev, ki ga skleneta ta oseba oziroma njen zakoniti zastopnik in zavod, in s katerim določita še druge medsebojne pravice in obveznosti.
Če upravičenec ni zadovoljen s posamezno storitvijo, lahko zoper delo strokovnega delavca ali strokovnega sodelavca vloži ugovor pri svetu javnega zdravstvenega zavoda. Ugovor je treba vložiti v roku osem dni od opravljene storitve, zoper katero ugovarja.
Za plačilo storitve po tem členu smiselno veljajo določbe tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, ki veljajo za plačilo storitve celodnevnega institucionalnega varstva v javnih socialno varstvenih zavodih.