(1)
Sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da:
1.
odločanje o sporu ne spada v sodno pristojnost;
2.
je bila tožba vložena prepozno ali prezgodaj;
3.
tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka;
4.
akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu;
5.
upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno nima nobenih posledic za tožnika, ali pa so te posledice zanemarljive, razen če gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja;
6.
upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist;
7.
je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno;
8.
je bila o isti zadevi v upravnem sporu že izdana pravnomočna odločba.
(2)
Na razloge iz prejšnjega odstavka mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.
(3)
Kadar sodišče odloča v senatu, izda sklep v primerih iz 1., 4., 5. in 6. točke prvega odstavka tega člena senat, v preostalih primerih pa predsednik senata.