(1)
Sodnik mora že pred glavno obravnavo ukreniti vse, kar je potrebno, da se spor čim hitreje reši. Zlasti lahko:
-
stranke povabi k razpravi o spornem stanju ter k sklenitvi poravnave;
-
strankam naloži, da v določenem roku navedejo dejstva in dokaze, dopolnijo ali pojasnijo njihove pripravljalne vloge ter predložijo listine in druge predmete, ki so primerni za deponiranje pri sodišču, zlasti pa, da se izjavijo o dejstvih, pomembnih za odločitev;
-
pridobi potrebne podatke.
(2)
Sodišče lahko izjave in dokazila, ki se navedejo oziroma predložijo po izteku roka, določenega po prejšnjem odstavku, zavrne in odloči brez nadaljnjega ugotavljanja dejstev:
1.
če bi njihova dopustitev po presoji sodišča zavlačevala rešitev spora,
2.
če stranka zamude ni zadostno opravičila,
3.
če je bila stranka poučena o posledicah zamude roka.