63. člen
(pravila za načrtovanje v varovanih območjih naravnih kakovosti)
(1)
Pri načrtovanju prostorskih ureditev in graditvi v območju naravnih kakovosti, varovanih na osnovi predpisov, se upošteva:
1.
naravna razširjenost habitatnih tipov ter habitatov rastlinskih in živalskih vrst;
2.
kvaliteta habitatnih tipov ter habitatov rastlinskih in živalskih vrst z vidika ustreznosti abiotskih in biotskih sestavin, njihove strukture in ohranjenosti naravnih procesov;
3.
povezanost habitatov oziroma se naj le-ta vzpostavi na novo, če je bila s prostorsko ureditvijo prekinjena;
4.
lastnosti naravnih vrednot;
5.
značilnosti krajine, ki so pomembne za ohranjanje biotske raznovrstnosti ter druge naravne sestavine prostora;
6.
velika abiotska, biotska in krajinska raznovrstnost ter naravne vrednote, pomembni geotopi, habitati rastlinskih in živalskih vrst, habitatni tipi ali deli ekosistemov, ki so zavarovani kot narodni, regijski ali krajinski park, naravni rezervat ali naravni spomenik.
(2)
Kadar območja iz 62. člena te uredbe segajo preko meja občine se obravnavajo v skupnih strokovnih podlagah sosednjih občin ali v njihovih skupnih strateških prostorskih aktih, zlasti v okviru krajinske zasnove ali regionalne zasnove prostorskega razvoja.
(3)
Pri načrtovanju prostorskih ureditev in graditev na območjih naravnih kakovosti krajine se praviloma upošteva, da se na območju naravnih kakovosti krajine iz 62. člena te uredbe, ki so po nacionalnih in lokalnih programih varstva narave, v kar največji možni meri ohranja lastnosti, ki so opredeljene kot cilj varstva posameznega ukrepa.